Danes se mi ne da, zato tole 

A. Košak: spsoben moški, ki ima v sebi veliko potenciala in potrpežljivoti, a ko izbruhne, klati zvezde z neba in mu ni mar, če mu katera pade na nogo.

A. Bulovec: zelo odprta ženska, ki misli s svojo glavo, a ob tem upošteva tudi svoje srce., ki jo včasih ovira na poti do zastavljenih ciljev.

I. Čop: človek, ki ne verjame vase in preveč zaupa le fizičnim sposobnostim. Srce raje skrije kot bi ga nosil na dlaneh.

I. Gartner: tip, ki je toliko zaverovan vase, včasih spregleda malenkosti, ki mu potem grenijo življenje.  A vedno ve kaj hoče,  in ga malenkosti pravzaprav ne ovirajo na poti uspeha.

Jonas: legenda.  Ne boji se vtakniti prst v kup dreka, ker ve, da je drek osnovni pogoj za dobro rast zelenjave.  In taka zelenjava je na njegovi mizi najbolj cenjena.

J. Godler: resnicoljuben tip, ki si skoraj ne upa dihati, da ne bi preplašil muhe.  Zato ga imajo prijatelji, znanci in vsi, ki ga poznajo, zares radi.  A včasih se sam ustraši muhe.

M. Crnkovič: je človek, ki spoštuje svojo lastno rit najbolje. kar je prav, saj tako ceni tudi druge riti, ki so cenjene s strani lastnikov. 

M. Jenšterle: človek, ki ne bi ubil muhe, a bi psu prerezal vrat, če bi se šlo na življenje ali smrt - svojo ali prijateljevo.

S. Rebolj: je ženska, ki ve kaj hoče, a ima ob tem malo zamegljene slike.

T. Zupančič: je človek, ki stoji z nogami na tleh, pa tudi čustva mu niso tuja. Priskočiti na pomoč komurkoli, ki pomoč potrebuje, je zanj “mala malca”.

U. Jerkič: dekle, ki še tipaje stopa v svet.  In čaka na veliki met.

P.S.

BNobenega, od zgoraj omenjenih,  ne poznam osebno. Jonasa poznam iz Tv-ja in sem mu pakrat komentirala na njegovem blogu. Prav tako Gartnerju. Simoni sem, se mi zdi, samo enkrat.

Kaj pa vi porečete na moje misli o njih?

Tako mislim jaz, kaj pa vi?

P.S.

Čeprav je posredno vpleten.  Če ne drugače, ker je šef države.

A mislim, da mu hočejo stvar vseeno podtakniti.

Ni novoletni dan tisti, ki narekuje novo leto, pač pa prvi september.

Verjetno dodatna razlaga ni potrebna. 

Mali divji zajček, ki se mi je danes zaletaval v noge, ko sem nabirala fige.

Malo kasneje sem opazila, da krvavi iz noska. In sem mu kri sproti čistila. Mu naredila terapijo in se je popolnoma umiril. (Od kod kri, ne vem. Morda sem ga jaz sunila, ne da bi to vedela, ali pa od tega, ker se je zaletaval v ploščice, ki jih imamo pod figo…)

Kasneje sem ga dala v kletko, ptičjo,  (od Pikice, ki je odletela), čeprav samo začasno, z nekaj suhe trave za počitek, mu dala vodo, suh kruh in nekaj krhljev jabolka.

Ko sem sedaj pogledala, sem videla, da se je premaknil, da enega koščka kruha ni in da je tudi en krhelj jabolka izginil.

Kar pomeni, da se dobro počuti, zakar sem izredno vesela.

Upam, da bo preživel, saj mu nameravam dati veliko kletko in ga obilno hraniti.

P.S.

Sem pa še vedno v dvomih ali sem naredila prav, da sem ga vzela za svojega ali bi bilo bolje, da bi ga prepustila naravi?

Prvi občutek, ko sem ga videla in ga prijela v roke, je bil, da mu moram pomagati. Pomagala sem tako kot sem čutila. Če bo preživel današnjo noč, bo postal velik zajec in bo varen pred puško lovcev in tistih, ki jih plenijo.

Držim pesti, da bo zmagal pogum in volja do življenja.  Mi ga imamo radi.

Runa ga je radovedno opazovala, Piki je bil navdušen.  Grison in Gal pa tudi. Preostane samo še njegova volja.

Tudi vi držite pesti, ker je ta Ajči en krasen dolgouhi angelček.

P.S.1

Ko bom velika, bom imela farmo z živalmi, tako kot smo jo imeli, ko sem bila majhna.

se ti opravičujem za nazaj, za naprej pa si želim čimveč kontaktov. Imam ti toooliko za povedati, ampak za danes naj bo samo opravičilo in to, da si en velik planet v katerem je zelo raznobarvna druščina. Sem zelo vesela, da sem te “odkrila”. Jutri bom kaj več “naložila”, smo namreč dobili obiske. En velik objem in pozdrav M. ”

To sem malo prej dobila na mail.   Ime sem izpustila, ker ni pomembno. Pomembno je sporočilo. In sem ga vesela, čeprav sem ga pričakovala. Ker sem vedela, da ga bom dobila. (Imam pričo.)

M.,

Opravičilo sprejeto.  Ker vem, da je iz srca.

Tudi tebi en topel objem in lep pozdrav.

(Vlatka K., 29. 08.08, 01.36)

V Pakistanu se je na 7284 metrov visoki gori Mustagh Tower smrtno ponesrečil 49-letni alpinist Pavle Kozjek- S soplezalcem Dejanom Miškovičem sta preplezala…”

Slovenske novice, sreda 27. avgust 2008

Tak je bil naslov v omenjenih novicah.

Ki me je osebno prizadel. Čeprav z dogodkom nimam nič. In z osebami tudi ne. Niti z novinarjem članka ne. (Jaroslavom Jankovičem)

Imam pa s človekom. Za katerega se še ne ve ali je res mrtev ali le hudo ponesrečen, dokler se to dejansko ne ugotovi.  Za to je pa potreben čas. Ne glede na razmere in ne glede na ugibanja.

Včeraj, ko je bilo to objavljeno v novicah, je bil zagotovo še živ.  (Moje videnje.) In  verjamem, da je tudi še danes živ.  (Moje nihalo sicer pravi, da ni mrtev in pravi, da ni živ. Kar lahko pomeni le to, da je šel iz telesa ven, da se odloči, ali bo preživel bolečine, ki si jih je prodobil ob padcu, ali bo odpotoval v dušni svet.  Tudi glede na to, kako so zavzeti reševalci, da ga najdejo.)  

Razočarana sem, da so ga, po dveh ali  treh dneh , nehali iskati in ga razglasili za mrtvega. Nikakor se s tem ne morem strinjati.

Prav daleč že ne more biti, če vemo, da teža leti navzdol. Pot je pa znana. Lahko so odmikanja kakšen meter, dva ali več, kaj več pa že ne. In tistih nekaj kilometrov sploh ne bi smeli predstavljati ovire., da ga ne bi našli.

Kolikor je videti, je gora zasnežena.  Pa tudi, če ni. In če je iskalcem do tega, da ga najdejo, ga bodo našli.  Sedem kilometrov ne predstvalja nič, če je v “enem pasu” in v odmiku nekaj metrov.  Saj ni igla.  Razen, če so na tej gori take jame, da je nemogoče pogledati vanje.  V kar pa dvomim.

Zagotovo pa lahko rečem, da je neokusno nekoga razglasiti za mrtvega dokler se ga ne najde.  Po enem padcu. In predvsem boleče. Za njegove najdražje, za njegove prijatelje in za vse tiste, ki so verjeli vanj. Pa tudi za take kot sem jaz, ki verjame v človeka.

Tako je moje mnenje.

To je sedaj vprašanje.

P.S.

Nekateri so za, drugi proti.

Kdo ima prav in kdo lepše živi?

Kdo je prikrajšan in kdo ni?

Napisala sem ničkoliko postov. (Ne da se mi brskati po statistiki…)

A kadarkoli napišem post, ki se tiče vseh nas, vključno z mano, je ponavadi manjši odziv.

 Že res, da je ta post nastal sočasno v nizu drugih mojih misli, a vseeno.

Ali nas res ni mar kam plujemo?

Vsi se že veselijo Londonske olimpijade. Pa se je kdo vprašal, ali bo res izvedena?

Vam rečem, težka bo.

Težki oblaki bodo viseli nad Londonom.

Se da to spremeniti?

 naslovno stran Blogosa. In vidim: Vlatka. (Sladka ali copatka. Sem pa jaz  spontana.)

Pogledam, če sem to jaz.

Ja, jaz sem.

Seveda sem vesela, da vidim svoje ime. A ne vem s čim sem si to prislužila.

P.S.

Morda dobim v bodočnosti še kakšno medaljo   ;)  ?