vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

Zadnjič smo bili na fešti, “požrtiji”, pri mami od moje kolegice. (Nekaj dni kasneje je praznovala rojstni dan, a tisti dan je bila šagra v tem kraju, zato je naredila fešto posebej za nas na ta dan.)

Postregla nam je z dobrim domačim pršutom, ki sem se ga, po dolgem času, zares najedla, pa z dobro in okusno pečenimi kotleti in nabodali, pa z domačo solato, in domačim štrukljem. Seveda ni manjkalo pijače. In še drugih dobrot.

Zraven sta bila tudi njen vnuk in naš Gal, ki sta sošolca.  In sta (v nekem času) gledala televizijo, za razliko od nas, odraslih, ki smo sedeli pod prijetno senčico pergole, čeprav je bila že noč, klepetali in se basali z dobrotami.  

Ko sta se naveličala gledati televizijo, sta se odločila, da gresta na šagro. In sta šla. A malo za tem je, na cesti , počila petarda.

Slavljenka je takoj vedela, da ji je vnuk sunil petardo.  A se je zbala, da ju ne bi slišal kak policaj.

Pa razloži: “Doma imam nekaj petard, ki jih hranim, ko pride sosedov pes strašiti moje muce. Zadnjič, bilo je okoli dveh zjutraj, nisem mogla spati in zaslišim tega psa, ki se klati po mojem dvorišču in straši moje muce. Pa vržem petardo in pes, bev, bev, zbeži. Pa se odpre škura pri sosedu,  sosed  pokuka ven in reče: “Po - po - po - porko dio, kdo strelja ob teh urah?”

In mi v smeh. Jasno.  :D 

P.S:

Pa ji v smehu vseeno poočitam: “Vi ob dveh zjutraj mečete petarde in se ne bojite, zdaj se pa sekirate zaradi vnuka…..?”