vlatka – sem, ker želim biti, in kar želim biti.

ob 17 uri popoldne.

Ne glede na segrevanje ozračja, ne glede na ozonsko luknjo, ne glede na manjše vojne, ki se dogajajo in se bodo dogajale, ne glede na pomanjkanje nafte, ki jo je v resnici še ogromno, le zanje ne ve vsak.

Ne glede na sovraštvo, foušijo, tajkune, bogataše, lačne, revne, črne ali bele.  In ne glede na bolezni, ki še prihajajo in so prisotne.

Edina stvar, ki nas lahko reši trpljenja je ta, da se vzpnemo na višji duhovno nivo.  Kar se bo v resnici tudi zgodilo. Nekaterim. Drugi, ki bodo ostali na nižji duhovni ravni, pa bodo trpeli do usodnega dne.

Zemlja je pokazala zobe in ni pripravljena več gostiti ljudi, ki jo uničujejo. Zato se konec bliža z naglico. Čeprav se zdi daleč.

In svet, naš planet bo čez par sto let, po uničujoči katastrofi, postal puščava. Podoben bo sedanjemu Marsu, na katerem se je pred milijoni let, dogajalo enako.

Imate kakšne pomisleke?

Proti potresne gradnje niso dovolj močne, da ne bi zrušile človeka.

Vlatka K., 08. 06. 2008; 00.55

Če mi pošlješ moko, ker ne znaš speči kruha, ne joči, da si kruha želiš.

Vlatka K., 08. 06. 2008; 00.43

voda je tekla dalje.

Runa pa je bila več ali manj, zaradi razmočenega terena, v avtu.

Mi smo  jedli in pili, klepetali in izmenjevali mnenja.  Vreme nam je bilo naklonjeno.

Spoznala sem spet nekaj krasnih oseb.

Voda še teče in teče življenje.