Ženska, ki je iskala zaposlitev in se je javila na moj oglas: »Iščem akviziterje za prodajo knjig«.
S katero sva se kasneje spoprijateljili. In se družili. In kateri sem ustregla, da sva šli tja, kjer je igral on. Njen princ iz sanj. V katerega je bila zaljubljena. (Vozila in plačevala sem pa vedno jaz, ona mi je tu in tam kaj malega prispevala. A saj nisem rabila, imela sem denarja še pa še.)
Čeprav sem mu pisala pesmi, v njenem imenu, ker me je zato prosila, z njenim podpisom, kar je on sicer pogruntal, jo ni niti malo šmirglal. Prej mene, a ni bil moj tip.
Mu pač ni bila všeč. Še dosti kasneje mi je povedal, kako ga je klicarila in mu ni dala spati. A ljubezen ne pozna meja, zato tega ne gre jemati za slabo.
Se je pa zadeva obrnila, ko sem se jaz »zacopala« v nekega »čupavega muzičarja«, ki mi je pa bil naklonjen. In je med vsako pavzo sedel ob meni in se pogovarjal z mano.
In ko si je hotel vzeti čas zame, po koncu igranja, je ona vedno zatežila, da hoče domov. In jaz, butelj babji, sem ji vedno ustregla. In sva šli domov. Na njeno željo. (Jaz bi pa itak preživela noč na nogah J )
Naslednje leto, med tem časom je on bil v tujini, sva se spet srečala, in bilo je kot da tega časa ni bilo vmes, je prišel spet do mene. In jaz še vedno »zacopana« vanj. In on meni naklonjen. (Imam zbirko pesmi o njem.)
In spet se je ponovila ista pesem. Vedno je zatežila, da hoče domov. In jaz sem ji ustregla.
In tako se je zgodba z »mojim čupavcem« končala. In zaljubljenost me je minila.
(Zaljubljenost je pa itak vedno v zraku in ne v srcu…)
Sicer mi tega ni bilo žal niti takrat, niti kasneje, a sem spoznala, kako lahko ena vodnarka, M. je vodnarka, lahko pelje vodo samo na svoj mlin, za drugi mlin ji pa ni mar.
In kolikor sem imela možnosti spoznati nekatere vodnarke v življenju, zagotovo trdim, da so sposobne iti preko trupel, da dosežejo svoje. Ne glede na žrtve.
Izvzete naj mi oprostijo.
