vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

v “pasji vasi” je bilo uspešno in simpatično.

Ob 20 uri smo se zbrali, mladi in stari, pred zadružnim domom, kjer smo dobili bakle. (Kresovanje je organiziralo turistično društvo in krajevna skupnost Dekani.) Malo pred 21-to smo bakle prižgali in se podali na pohod, cca 1 km poti, proti “kresu”, kjer smo pripravljeni kup prižgali s svojimi baklami.

Ogenj je krasno zagorel, iskre so, ker je bilo nekaj burje, letele vsepovsod, a brez posledic, saj so se sproti ugašale.

Tam nas je že čakala pijača in jedača. Malo smo poklepetali, nekaj spili, se najedli sveže pečenega mesa, in se vrnili na svoje domove. 

Tiste tri ure so minile, kot bi mignil.

A doživetje bo ostalo v lepem spominu.

Pa še kako se!

To sem ponovno ugotovila pred kakšno minuto, ko sem peljala Runo ven.

Šli sva v park, kjer je lulala. Tam ima trikotnik trave, kjer se olajša. In potem sem ji, porednica kot sem, zamrmrala: bh, bh..  Včasih to naredim doma, ona se pa na to veselo igra z mano.

A sedaj, ker je videla vse povsod neke črne sence, jo je ucvrla proti domu, da sem ji komaj sledila. No, na poti domov, vsega skupaj je za kakšnih slabih dvesto metrov, je tudi, sredi ceste kakala. Kar  večkrat naredi in jaz, seveda, poberem kakce za njo in jih vržem v smeti. (Za razliko od drugih, ki kakce kar pustijo, kjerkoli.)

Da se psi tudi bojijo, sem opazila že pri naših vseh prejšnjih psih, vključno s tistimi, ki niso bili naši. 

Če imate čas, jih opazujte in boste takoj opazili ali se pes boji ali ne. Seveda, ne vedno. A ko se pes boji, laja. Ali pa hoče pobegniti. Ali se nekam skrije. Ali tudi napade.

Že res, da ko pes laja, ne grize. Seveda, ko laja. A ko utihne, lahko tudi zagrize.

P.S.

Sigurno je pa tudi odvisno, kako je pes naučen.

na totalno zabit folk. Pa ne debilen. Folk, ki se ima za nekaj več.  V resnici se pa sprašujem, ali ni morda zares debilen?

In potem kolebam, kako reagirati? Ali naj še tisočkrat ponovim eno in isto, ali pošljem vse v tri krasne?  (Kot tisti Abdič, ki je bil gost na Valu 202, in ima svojo muziko in sočne izraze?)

Včasih bi res koga poslala “nekam”, a tega ne naredim, ker škodim sebi.

Ste tudi vi kdaj v kakšni podobni situaciji? (Ko se morate zadržati, ker želite rešiti situacijo sebi in drugim v prid?)

Oseba dneva. Vsaj kar je bilo do sedaj slišati na Val-u 202. (Razen športnice zime: Petre Majdič.)

Naj povem, da ga ne poznam. A ko sem danes spremljala, kaj se dogaja, se mi vse bolj zdi, da si je godljo zakuhal sam. Vanjo pa potegnil še nedolžne ljudi.

In, ko sem poslušala, kaj se dogaja na meji, se mi je ježila koža.

Spomnila sem se na dogajanje, ko je JLA napadla Slovenijo.

Nekateri bi radi kar vojno. Zaradi štirih kurčevih cvetličnih korit.

P.S.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi Joras na samem začetku zaprosil še za hrvaško državljanstvo.  In imel s Hrvati lepe odnose. Kasneje pa bi lahko urejal stvari glede na razvijanje dogodkov.

Ipak smo bili nekdaj bratje, a ne?  (Kri ni voda, pravijo. In enako povezavo vidim tudi med brati iz nekdanje Juge.)

Od zdravnikov smo vsi odvisni.

Sama sem zato, da imajo vsi dijaki v zdravstvu štipendije, in da sem jim omogoči brezplačno bivanje v dijaškem domu, če so toliko oddaljeni od doma, da morajo živeti v domu.  Prav tako sem zato, da imajo študentje štipendijo in omogočeno brezplačno bivanje v študentskem domu, in vsem ki nadaljujeo študij, dokler se ne zaposlijo. (Ne vem, če je sedaj tako, a tako bi, po mojem, moralo biti.)

Seveda, bi se morali ti ljudje ”obvezati”, da bodo služili zdravljenju.

Že res, da primanjkuje marsikaterih poklicev, a šravf na pralnem stroju si v stiski lahko popravimo sami, si pa ne moremo pomagati, ko gre za razno razne bolezni in zdravljenja, od katerih smo odvisni od zdravnikov.

Mislim, da bi moralo biti zdravstvo na prvem mestu. Ker le zdravi lahko služimo sebi in drugim.

In vaša mnenja?

P.S.

Zavarovalniški delavci sedijo po osem ur v službi, ali so tudi na terenu. Ne rečem, da jim je lahko. Vsekakor pa ne tako težko kot je zdravnikom, ki si ne smejo privoščiti napak, za razliko od njih, ki lahko papir napišejo, ga strgajo, pa napišejo novega.

In res je, da je vsako delo častno in da je za vsako delo potreben trud. A še vedno sem mnenja, da bi morali biti zdravniki na prvem mestu.

na kateri sediš, ne veš, kako globoko boš padel.

(Vlatka K., 21. 04. 08, 21. 23)

P.S.

Zavarovalnice režejo kruh zdravnikom. Zdravniki ga z veseljem jedo. A čas se bo obrnil. Zavarovalnicam bo zmanjkalo kruha in zdravniki bodo lačni.  (To si zapomnite.)

Opazila sem, da me daje “cvetni prah”. 

Sicer mi ni hudega, kar je za ene zelo nadležno (predvidevam, da je pri roti vzrok prav to), a si moram tu in tam spihati nos.  Kar prepisujem cvetnemu prahu. Sicer to ni neka nadloga, saj ga sprejemam kot čiščenje telesa.

Znajo pa eni res imeti hude težave zaradi tega. Nenormalno solzenje oči, vročino, kašljanje, tudi močno alergijo, ki nekaterim ne pusti niti normalno dihati.

P.S.

Človek postane alergičen na nekaj, kar ne sprejema. Takrat se mu zruši imunski sistem. A podlaga je v psihi človeka. Šele potem preide na fizično telo.

(Zase vem, kaj jo povzroča, in ker vem, ni kritična. Drugi pa morda ne vedo in imajo ogromne težave. Zato bi se vsi morali vprašati: kaj me moti pri ljudeh, v službi, doma? )

bom spet spala do desete ure. (Ali kakšnih deset, dvajset, minut manj.)

Zadnja leta mi ni nujno vstati zelo zgodaj ali zgodaj.  (Razen redkih izjem, kot je bilo to, da sem morala biti že ob deseti v Ljubljani,kar zame pomeni, da sem morala vstati že ob šesti, in sem bila v LJ  nekaj čez deveto.)  Zato si privoščim dolgo spanje. (In dolgo ponočevanje.)

Sem pa znala včasih dolgo ponočevati in zjutraj zelo zgodaj vstati.

A ker se mi nikakor ne mudi, se mi tudi vstati ne mudi. In itak postorim vse, kar imam postoriti, kasneje. In utegnem vse.

P.S.

Je res, da dolgo spim,  a ko vstanem, razmišljam o tem, zakaj nisem vstala prej. Saj so jutra tako lepa.  (A iz tople postelje se mi nikakor ne da….)

 In vi? kakšni zaspanci ste? Ali sploh niste zaspanci?

P. P. S.

Ko sem vstajala leta in leta ob šesti zjutraj ali še prej, sem zjutraj vedno zehala. Zdaj se mi to ne dogaja.

iz mojih kolen na svojo rit na tla, je smeha.  :D 

Od kar imam/o Runo, je vsako večer, ko pišem na blog, ali komentiram blogerjem, na mojih kolenih.

In prav lepo počiva. Med tem tudi zaspi. Kot je sedaj. In ker je zaspala, se ji je rit preveznila med moja kolena in je zgrmela na tla.

Jaz jo dvignem, ona pa zaspano gleda: qua dugaja  :D 

vmesno srečanje blogerjev (do Ptuja)  na brodetu, ki ga bo organiziral refolo. Kje, še ne vem. Sama predlagam  sredino maja, ker se potem pričnejo dopusti.

Imate morda kak predlog, kdaj?

In koliko bi vas prišlo? Prijave sprejemam takoj, da se lahko organiziramo.

 Meni se po brodetu že cedijo sline.