receptor, pa mu nisem dala….tega gušta. (Dajana me je spomnila na to, da bi o tem nekaj napisala.)
Bilo je pa tako, da sem potovala z ladjo iz Reke v Dubrovnik. Sama. (Moja kolegica, sedaj pokojna, si je tako želela z mano, ko sem ji pa rekla, da grem, je rekla, da se ji ne da. Naj počiva v miru.) In smo pluli.
Vmes sem se spoznala z nekimi goricijani in smo na barki veselo pili. Oni. Jaz sem spila le tu in tam kakšen “tuborg” čez ves dan.
In ker nisem imela nobenega plana, sem izstopila z njimi na Korčuli. Drugi dan pa nadaljevala pot. In pristala v Dubrovniku.
Iz postaje sem se napotila proti najbližjemu hotelu, da bi prenočila. Receptor mi je ponudil sobo s kopalnico. (Kopalnico ima :) ) Kar sem v resnici želela. A dodal, da pozna ljudi, njegove frende, ki oddajajo sobe in da bi to bilo ceneje. Pa sem ga vprašala, ali je soba s kopalnico. In je pritrdil.
No, pa sva šla pogledat, kje je to. (Pustil me je tam, on pa odšel nazaj na recepcijo.)
In prišla sem v stanovanje neke večstanovanjske hiše. Gospa je bila zgodovinarka, mož pa psiholog. Oba naravnost čudovita, preprosta in prijazna človeka.
Vprašala sem, kje imata sobo, in sta mi pokazala sinovo sobo. Sem vprašala, kje je pa kopalnica, pa sta rekla, da je skupna.
Razložila sem jima, da mene zanima le soba s kopalnico, drugače sem raje v hotelu in v miru, čeprav plačam več. (Takrat sem imela službo in dovolj denarja.)
Razumela sta me. In smo se poslovili. (Sedaj se ne spomnim njunih imen, a bila sta res krasna človeka.)
In sem se napotila po tistih temnih ulicah nazaj proti hotelu. In pridem pred istega receptorja. (Bilo je v roku 20 minut.) Rečem mu, da tisti ljudje ne nudijo sobe s kopalnico in da bi prenočila pri njih.
Mrko me je pogledal, kot da me še ni videl v življenju, čeprav me je peljal pred 20 minutami tja k svojim frendom, in rekel, da nimajo nič prostega. Me pa ni upal pogledati v oči. Še manj pa je pogledal v knjigo s sobami.
Rekla sem samo lahko noč in šla. Proti postaji. (V Dubrovniku sem bila že prej, zato sem vedela kje je. Hotela se mi pa ni dalo iskati nobenega več.)
Ko sem šla mimo tržnice, me en fant ogovori v nemškem jeziku. (Takrat enkrat sem glih opravila tečaj nemškega jezika z odličnim in sem vse razumela. Bila sem naravno blond, v kavbojkah, z rucakom na hrbtu..) Pa sem mu odgovorila, da vsaka blond slovenka tudi ni “švabica”.
In sva se zapletla v pogovor. Bil je iz Bosne in je z dedkom čakal na tržnici, da pripeljejo lubenice iz Bosne, tam nekje iz okolice Neretve.
Vprašal me je, kam sem namenjena. Pa sem mu povedala zgodbo. Želel mi je pomagati in mi povedal za ostale hotele, kjer bi lahko prenočila (bilo je že nekaj čez polnoč), a sem rekla, da ne bom iskala nobenega hotela več in da bom kar prevedrila pod milim nebom.
Spomnim se, kako je tisti fant takrat nekaj govoril z dedkom in me je njegov dedek vprašal, ali sem morda brez denarja, pa da mi oni pomagajo. (Hvala jim, prijaznima človekoma.)
Sem rekla, da ga imam dovolj in naj se ne sekirajo. Tako sem se pač odločila. (Moja trma.)
Potem smo tam klepetali, nakar se nam je pridružil še en Beograjčan, ki je želel pluti v Italijo, a je imel barko šele ob osmih zjutraj.
Potem se je tisti fant, imel je kakšnih 17 let, spomnil, da bi lahko zbudil nekega znanca, ki je živel tam zraven, da bi nam postregel s kakšno pijačo.
In res je šel do njega in ga zbudil. Ta gospod, star kakšnih 30 let, inšpektor, ne vem zakaj že, nas je povabil v hišo, a nismo želeli iti, zato se nam je s pijačo pridružil zunaj. Na tržnici, kjer ni bilo žive duše, razen nas.
Do tretje ure zjutraj smo pomalem pljuckali ‘viskič’, to nam je prinesel godpod inšpektor, ob treh pa je prispel tovornjak s šestimi tonami lubenic.
Fantje, razen dedka, so začeli veselo tovoriti lubenice iz tovornjaka na tla. Pa sem se jim pridružila, čeprav je dedek dvomil v mojo moč.
Inšpektor je bil na tovornjaku, beograjčan ob tovornjaku, jaz zraven njega, in na koncu ta mladi fant, ki je zlagal lubenice na kup.
Tovor smo razkladali tri ure. Od treh do šeste zjutraj. In nobena ni počila. Tako lepo smo jih “cartkali”.
Potem smo do ene sedme bili še skupaj, ko so začeli prihajati prvi kupci. Inšpektor je šel domov, ker je imel službo, beograjčan je šel čakati barko za v Italijo, ta mladi fant pa se mi je ponudil za spremljevalca po Dubrovniku.
Na ta dogodek imam zelo lep spomin, sploh ker smo bili slupaj: srb, bosanec, hrvat in slovenka. (Takrat je bila še Juga in je bilo povsod vzdušje ena a.)
