vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

presega vse umetne lepote videza.

Res, da najprej vidimo z očmi. A srce je tisto, ki lepoto potrdi.

(Vlatka K., 31. 01. 08, 19.18)

sta dva različna pojma.

Če si zaljubljen, še ne pomeni, da ljubiš. In ko ljubiš, ne pomeni, da si zaljubljen.

Ljubezen je globoka in traja. (Je lahko tudi trajna.) Zaljubljenost je le občasna.  Ko ljubiš si pa lahko hkrati, na trenutke, zaljubljen.

Znate razlikovati?

kratek čas” pravi ljudski rek. 

Kaj pa vam predstavljajo intimni odnosi s partnerjem? In kako gledate na to vrsto “dejavnosti”?

Ima morda Rugelj prav, ko pravi, da se mora to dogajati vsaj 3x/4x tedensko.

Po nekaterih ljudeh in vezah, ki jih poznam, se to dogaja 3x/4x letno. (Ali še to ne. ) Pustimo svetle izjeme.

Tako kot duša.

Zato se (lahko tudi) dogaja med istospolnima partnerjema.

Ker ljubezen je ali je ni. Ali ljubiš ali ne ljubiš. (Dogaja se na mentalnem nivoju, ki preide na fizično raven  :)  )

Že, ki me je rimljanček spomnil na to.

V soju luči

si poljski cvet

na vrtu želja

žerjavica spoznanja

kamnite peči

si divja zver

ograjene strasti

v soju luči

si mali

metuljček

ki pristane

v modrini

neba.

(Vlatka K., 2003)

Ko je komu nerodno, mu je nerodno. In pika.

Tako v izražanju, kot v ljubezni, tako v kazanju čustev, kot pri delu, in povsod tam, kjer bi se lahko izkazal. Pa se boji. “Bojazen” se skrije za “nerodnostjo”.

Ta nerodnost se pojavi zaradi različnih vzrokov.

Lahko izhaja iz družine. (Ker se otrok ni smel izražati. Če se pa je že, so ga takoj zatrli: “To ni prav.”)

Lahko izhaja iz mladostniških osvajanj, ko je bil zavrnjen. (In se boji ponovnih zavrnitev.)

Lahko izhaja iz službe, ker ni bil cenjen. (In se boji izpostaviti.)

In še bi se lahko naštevalo.

Po moje to izhaja iz človeka, ki ima premalo samozavesti. In ker se boji soočiti z njemu neznanim. In  si sam tega ne prizna.

In vaša mnenja?

da mi bo  počasi bloganje odveč. (Tudi  zato, ker je zdaj Iztok “črn”.   ;)   Mu privoščim. In ker sem toliko tega že zapisala.)

Zunaj se pri nas dela že pomlad in naša njivica kliče.

Sama pa imam tudi toliko drugega dela.

In itak vem, da se mora človek enkrat ustaviti.

In vi? Imate že pomlad?

bi ga najraje kar pojedla. Takega, neopranega.

Kar sline se mi pocedijo, ko se spomnim leta nazaj, kako sem ga občudovala.

Najprej sem ga prijela v roke. Ga v rokah malo pomencala, ga malo obrisala in že se je znašel v mojih ustih. Čisto svež, sočen sladek. Brez, da bi ga oprala.

Zdaj pa ga moram oprati. Zato ga niti v usta ne dam več. Samo še gledam ga in obujam spomine. Mmm, kako je bil včasih dober. 

redno. Preklinjam kot star mornar. (Gre skupaj s prvima dvema lastnostima.) Sem poštena, iskrena. Ne maram hinavščine, ne maram laži, ne maram podtikanj.

Ljudi spoštujem take kot so. Tudi če imam ene raje kot duge. Tudi če s katerimi nimam stikov. Ali oni z mano. Sem prijazna. Tudi neprijazna znam biti, po sili razmer.  

Sem kot pes: čuvam, kar je mojega in sem zvesta.

Imam svoje hobije. Sem trmasta in če vem, da je kamenček, ki ga iščem, 100 m pod zemljo, grem kopat, da ga izkopljem. Če vem, da je belo belo, se ne pustim prepričati niti za odtenek. Kaj šele, da bi mi kdo hotel reči, da je črno.

Stojim za svojimi besedami in dejanji. Če koga prizadenem nehote, se mu opravičim. Opravičila vedno sprejmem.

Kadar ljubim,  spoštujem, sem  zvesta. Enako si želim tudi z nasprotne strani. Če me kdo potrebuje, mu vedno priskočim na pomoč. Če le morem. Za svoje ljudi, za ljudi, ki jih imam rada, grem lahko tudi na drugi konec sveta.

Rada imam čisto, pospravljeno, a me tudi prah ne moti. Raje sem v neredu kot v laboratoriju. (Zato imamo doma večkrat štalo.)

Rada imam kamenčke, moje pliške, in vse sort takih malenkosti, na katerih se nabira prah.

 Pišem. Rišem. Čaram.

Sem vedno za pogovor in da se zadeve razčistijo. Ne znam držati mule. In ne maram ljudi, ki jo držijo. Oz. se zaprejo vase, namesto, bi se zadeve povedale. Saj se vsak lahko kdaj moti. Tako jaz, kot kdorkoli drug.

V odnosu z ljudmi sem vedno za odprto igro kart. Seveda ga kdaj tudi “usračkam”, kdo pa ne, a ko spoznam svojo zmoto, jo skušam popraviti. In se odprto pogovoriti.

Če ne vem, vprašam.  Ni me sram priznati, da ne znam.

Nisem kuharica, znam pa nekaj skuhati. Likam ne nikoli, razen redkih izjem. (Sem pa včasih vse likala.)

Znam biti kot mravljica, a tudi lena ko “fuks”. Delam po svojem občutku in po potrebi.

Kritike prenesem, ne prenesem pa, da me kdo nalašč prizadene.  Raje kot da koga hote užalim, sem tiho.

Še bi se našlo kaj, tako dobrega kot slabega, kar bi me opisalo.

A vedno težim k temu, da delam dobro. Da ne škodujem. A tudi boljšim se zgodi, da so kdaj v zmoti. Saj sem, konec koncev, samo človek s čustvi. In krvava pod kožo.

Se pa zgodi, da imam prej na jeziku kot v mislih.

No, to sem jaz. Sem pa univerzalna. Takšna kot sem.

(Replika na komentar “samski”, ki pravi, da sem zanj popolna.)

sesul svet.

A upam, da mi ga “rata” sestaviti spet nazaj. Kot lego kocke, ki pašejo ene na druge.

Če me nekaj časa ne bo tukaj, pomeni, da kock nisem uspela sestaviti skupaj.

 Tudi boljšim se dogaja, je moja tolažba.

Z ljubeznijo, vaša Vlatka.

Se tudi vam kdaj dogaja, da tako čutite?