vlatka – sem, ker želim biti, in kar želim biti.

vam povem v naslednji zgodbi.

Pred štirimi leti sem bila v izolski bolnici. Prišla sem zaradi napada žolčnih kamnov, oz. kemenčka v žolčevodu. (Sama sem to vedela že  dvemi leti pred tem, saj sem si naredila zdravstveno diagnostiko, ki mi je pokazala, da rabim zdravniško pomoč. A sem vseeno odlašala. Dokler me res ni zgrabilo in sem morala do zdravnika. Pri tem napadu sem imela 41 stopinj vročine, pa se bila vseeno prisebna. In ko sem prišla k zdravniku, mi je rekel, da če bi čakala še dva meseca, bi mi zastrupilo jetra.)

Sprejeli so me v bolnico. (Meni je to predstavljalo dopust, ki ga nisem imela že 18 let.) Naredili so preiskave, našli 2 cm dolgo zaporo, za katero so mislili, da je kamen, v resnici pa je bil “gnoj”. In me poslali na Bled, ker imajo diagnostični center.

In prav ta Bled se mi sedaj smeji.

V bolnici nisem imela nobene pižame, ne jutranjke, ne nič takega. (Ker tega enostavno nisem želela. Hotela sem biti samo del bolnikov v bolnici.) In dobila sem eno spalno srajco, ki je bila vsa luknjičasta. (A mene to ni niti najmanj motilo. Celo nasprotno, prav fajn mi je bilo v njej.)

In ko sem imela za iti na Bled (seveda z rešilcem, brez siren, da ne bo pomote, ker to ni bilo tako nujno),  so mi rekli, da se lahko normalno oblečem ( v moja oblačila, ki sem jih imela v omari), pa sem rekla, da mi je v redu tako kot je.

Ko sem opravila  na Bledu, me je rešilec spet peljal v Izolo v bolnico. Ker pa nisem jedla nič od prejšnega dne, sem si zaželela sladoled. Šofer mi je ustavil na Lomu in sem šla po sladoled.

V spalni luknjičasti srajci.

Še sedaj vidim pogled blagajnika, ki me je ocenil kot da bi prišla iz Idrije. (Seštel je: rešilec + luknjičasta bolišnična spalna srajca = Idrija.)

S šoferjem sva se potem celo pot do bolnice Izole veselo režala.

Še danes vem, da tistemu blagajniku na bencinski črpalki ni vse jasno: kako nekoga iz Idrije pustijo samega v spalni srajci v “trgovino”.