vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

Zadnjič sem ga poslušala na VAL- u 202.

Ob tem sem dobila občutek, da se duši.  Da se njegov glas krha in da je z njegovim prsnim košem nekaj narobe.

Morda me občutek vara, (upam, da me) a vse bolj se mi zdi, da ga dušijo odnosi.  Ne vem kateri, a nekaj ga očitno duši.

Kaj  o tem menite vi?

bom v torek ob osmi zvečer na POP TV.

Če želite gledati, kako tremo sem danes imela pred kamero, ah ne, pred lučkami, boste to zagotovo videli na TVju.

Preverjeno so bili pri nas danes trije: Sara V. , Marko in Rok.   :) 

je danes namenjen  angelskemu bitju, s katerim sem se, pomislite, pogovarjala v živo.

Seveda velja objem tudi vsem vam, ki  me berete, me tolažite, me učite, se z mano smejite, mi odpuščate neumnosti, mi pomagate, me sprejemate in me “prenašate”.

Sem vam kdaj rekla, da ste mi zelo dragi? In da vas imam rada? Nekaterim sem, drugim morda nisem, zato vam to povem sedaj:

Ja, rada vas imam. Ker ste čudoviti.  Enkratni.  

in pišem “bedarije”, bolj sem usklajena s sabo.

Vedno manj se mi da biti “diplomtska”, kar nikoli nisem niti bila. Ker tega nisem znala in ne znam. (Pa me obesite. Zažgite me na grmadi.  :D  ) Vedno povem kar mislim, pa če malo zavijem ali sem direktna.

Tega me je naučilo življenje.  Ker je življenje trdo. Čeprav si ga sami izberemo. (Kljub mojim solznim očem ob vsakem stavku, ki vsebuje vsaj malo nežnosti. Ker sem se pomehkužila. Preveč pomehkužila. A to moram razčistiti s sabo. Nekaj je očitno narobe z mano, saj nisem Mati Tereza. Verjetno je to dolg preteklosti, ko sem samo stiskala zobe in niso solze imele prostora v mojem življenju. )

Čeprav  verjamem, da je svet še vedno lep in da si vsak posameznik zasluži dostojnega življenja. In da smo vsi pod isto streho, a je marsikomu malo mar zanjo.

Očitno si moram nadeti debelo kožo. A diplomatska ne bom nikoli. In še vedno ga bom “srala”. Ker želim biti, to kar sem. Ker drugačna niti ne znam biti.  Niti si ne želim biti.

Sem le jaz. 

mi je rekla in tu je:

Biti vedno dobrih misli, ni tako enostavno kot misliti.

(Vlatka K. ,16.50)

bo kmalu mimo in mimo je že tudi okroglo leto, kar sem na blogu.

Malo sem šla že čez,  a “od viška glava ne boli”. Šla sem tudi čez 111 111 obiskov moje strani. Zdaj pa veselo naprej.

Prosim lepo.  Malo več smeha.    :D      :D     

o mojem prejšnjem postu  “Potrebujem vašo pomoč”  so bila zelo zanimiva.

Zato sem si dovolila nadaljevanje zgodbice.

Sprašujem vas, kaj bi sami naredili, če bi vas obtožili za umor svojega otroka, (večina med vami ima otroke, torej se vam ne bo težko vživeti v vlogo),  in veste, da vas obtožujejo po krivem? Kako bi dokazali policiji, sodišču, da ste nedolžni?

In če te svoje nedolžnosti ne bi mogli dokazati, kaj bi v tem primeru naredili?

Bodite iskreni.

Zakaj? Ker vem, da znate misliti s svojimi možgančki.

Ob tem, kar bom napisala, prosim bodite karseda nepristranski in se čimbolj skušajte vživeti v vlogo, ki jo bom predstavila.

V življenju pridete do točke, ko s svojim že odraslim otrokom ne “shajate” več. Ker ga ne obvladujete. Ker vam cefra živce. Ker vam ni prav, kar dela, ker veste, da dela narobe.  Ker zanj porabite sleherno misel vsakega dne. Ker vas izsiljuje. Ker vas ne uboga. Ker zanj  storite maksimalno, kar zmorete. Ker ne dela tega, kar si vi želite, da bi delal. Ker vas vsak dan spravlja v obup. Ker res ne veste, kako bi ga “spravili” na pravo pot. Ker je čisto nasprotje vam. Ker vam grozi. Ker vas ne posluša. Ker zanj ne obstajate. Ker vas žali, vas ponižuje, se vam zoperstavlja. Ker vas niti malo ne ceni. Ker vam v vsem nasprotuje. Čisto v vsem. Ker mu čisto nič ni po volji. Ker je tak, kot da ne bi bil vaš. Čeprav zanj naredite maksimalno. Čeprav ste ustrežljivi. Čeprav ste potrpežljivi. Čeprav mu nudite vse. Čeprav ga razumete. A on vam še vedno “para” živce, vsak trenutek vsakega dne. In je z njim res nevzdržno. In ne najdete nobene rešitve. In  naj bi vam na koncu “počil  film” in naj bi ga ustrelili. Ker dejansko ne zmorete več. Ker ste res na koncu z živci in zdravjem. Ker vas je  ta vaš otrok izčrpal do konca.  Ker ugotovite, da je vaš otrok v resnici vaš sovražik, saj dela na tem, da vi “znorite”. In da vas želi pokončati. In da išče načine, kako bi se vas znebil.

In potem pride do sojenja, na katerem trdite, da ga vi niste ustrelili.

Tudi drugi, ki vas poznajo ali so imeli stike z vami, tako trdijo.  Ker verjamejo, da niste tak človek, ki bi to naredil.  In vedo, da je to nemogoče.

In potem pride do vas še neka čisto “x” oseba, ki vas ne pozna in vam reče:”Jaz sem prepričana, da tega vi niste storili.”

In vam ta oseba odgovori:

To je vprašaje za vas.  Kaj ta oseba, ki je obdolžena,  odgovori osebi “x”. Oziroma, kaj bi vi odgovorili osebi “x”?

na tej Zemlji ima pravico dostojnega življenja.  Ne glede  na kulturo, ne glede na narodnost, ne glede na izobrazbo, ne glede na delo, ne glede na svetovni nazor, ne glede na spol, ne glede na starost in kar je še takega…..Vsaj iz fizičnega pogleda.  Ki se sicer “tepe” z duhovnim, pa vendar. Vsi smo tukaj v telesu. Fizično prisotni.

Čeprav  se duša sama odloči  kako bo, v fizičnem telesu, fizičnem svetu,  sama živela. A  če odmislimo duhovni svet, ki ga tako radi zapostavljamo, potem je vse jasno. Za vsakega človeka je dovolj prostora na tem svetu. Ker ga je.

In ne glede na dušno dločitev,  smo si  tukaj vsi enaki. Le z različimi nalogami. Ki pa niso nujno povezane na fizični svet.

 Zato je potrebno samo in zgolj spoštovanje.

bila dogodku, ki mi je dal še kako misliti.

Danes v Kopru. Na trgu Brolo. Človek je ležal na tleh, kričal, pošiljal državo v PM, kričal, da živi v fašistični državi, da so mu pobrali vse, da so ga vrgli iz stanovanja, da že 15 let nima službe, da so mu ukinili vse račue, da je brez dokumetov, da je celo noč taval po Kopru, šel celo do zapora, da ga dajo prespati,  pa ga niso, da je brez hrane……

Grozno. Prišla je “ambulantna pomoč”, ker mu je bilo tudi slabo, pomagati mu niso mogli, gospa dr. je rekla, naj pokliče (gospod Samir, ki ga je miril, mu dal stol, bil ob jemu…) socialno službo.  Čez nekaj časa sta prišla dva policista. Ga vprašala za dokumente, ki jih ni imel, saj je izbrisan.  Ga tudi mirila. Eden njiju je nekam klical in govoril o situciji.

Gospod je še vedno kričal, vmes bil zelo prijazen do policistov, govoril dijakom, ki so se tam zbrali, kaj naj pričakujejo od države, da ne bodo imeli dela, da bodo lačni, da bodo izigrani, da naj vidijo, kaj se dogaja… (Koliko so ti dijaki razumeli, ne morem reči, ker so se le nasmihali. Ali v bolečini ali, ker jim je bil prizor “zanimiv”.)

Gospoda poznam že od kar sem v Kopru. Bil je vedno prijazen. Nikoli ni storil nikomur nič žalega. Vedno je bil do vseh spoštljiv. Bil je tudi zaposlen. Med drugim je tudi vedno pekel kostanj. Nikoli ni razgrajal. Ni hodil po lokalih. Nikoli ga nisem videla, da bi bil pijan. Vedno urejen. Res, do vseh prijazen.

Danes pa ga vidim tam, na tleh, “ranjenega”.  Kot psa, ki so ga (domači) izgnali, ker jim ni več služil. Kako toži o “bolečinah”, kar v vseh teh letih ni. Vsaj ne, da bi vedela. In verjamem, da ni.

Res, da je tudi krivda na njemu, ker si ni uredil državljanstva. A je kljub temu le človek. Potreben pomoči.

Odšla sem od tam. In se čez kakšnih 15 vrnila. Ni ga bilo več tam. Odpeljala sta ga policista,  in naprej, da bo urejala socialna služba, mi je rekla gospa Ivanka, ki je imela solze oči ob vsem tem.

In kaj mi je dalo misliti? Da se lahko “kat tad” to zgodi slehernemu od nas. Ne glede na narodnost. Ker se nikoli ne ve, kje se lahko kaj zalomi, čeprav delamo v dobri veri, da bomo dostojno živeli. Tudi ta gospod je plačeval državi davke, hodil v službo.

Ob vsem tem pa me je prešinila misel: Sploh znamo biti humani?