da se spet malo oglasim.
Po tisti streli, mi je hudič še jemal inertnet, ki so mi ga danes končno usposobili. Upam, da na dolgi rok. Ker je brez interneta, kot biti brez dnevnega obroka hrane.
A stvari se premikajo naprej. V tem času smo pobrali tudi oljke in pridelali že nekaj oljčnega olja. Druge oljke pa čakajo na četrtek, da jih peljem v torkljo. Letos jih je za več kot pol manj kot lani. Nekaj pa vseeno bo. So pa zato še na naši njivi zreli paradižniki, ki čakajo, da jih potrgam in jih spravim v “šalšo” ali naredim na solato. Malancani še cvetijo, vendar je premalo toplote, da bi obrodili. Sploh zdaj, ko je začela burja. Cvetača dela glavice, brstični ohrovt je za sproti, artičoke so si pa opomogle. (Sem vam povedala, da sem jih zdravila z mojo energijo, da bi uspele, ko so bile že čisto hin?) Radič upam, da bo naredil kakšo glavico, sicer ga pa imamo tako - za sproti, ko si moj grison zaželi solatke ;) . Peteršilj, majaron, timijan, drobnjak, bazilika, origano, pa je še kar bujno. Da ne govorim o tem, kako so lepi rožmarinovi grmi in žajbelj.
Trte so pa že rdeče obarvane, zato je pa refošk prva liga. Pohitite tisti, ki bi ga radi poskusili, saj ga iz dneva v dan zmanjkuje. No ja, za čivko, drmagnuma, commonsensea, in še koga, bomo prišparali kako buteljko. Seveda, če boste imeli čas in se prikazali kaj v naših krajih.
Ja, moram pa reči, da imamo v hiši 17 stopinj C in še ne kurimo. Iz več razlogov. Eden je ta, da je Laško boljše na hladnem ;) , drugi je ta, da se preizkušamo v vzdržljivosti, tretji je ta, da v mrazu človek zgublja maščobo in tako ostajamo vitki, četri je ta, da je bolje računalnik v roki kot kurilno olje na strehi ;) , pa še bi se jih našlo. A vam povem, da človek lahko vzdrži, če se le ne obremenjuje s tem.
Je pa res to, da od kar grison spet kadi, niti ne rabimo kurit, ker je pri nas itak vse v dimu, seveda vključno z mojim “puhanjem” v zrak. Iz česar sledi, da je v vsaki slabi stvari, tudi nekaj dobrega.
No, vidite, spet sem z vami. In vse je v redu. Res, da si vsakih pet minut čistim nos, a to je dobro, ker gre vse slabo iz mene. Pa če se strinjate ali ne. Da pomivam posodo z mrzlo vodo, sem pa verjetno že kje v kakšnem prejšnjem postu zapisala. Pa ne, ker tople vode ne bi izumili, le bojlerček, ki je namenjen zato, je krepnil že pred časom. In ker sem jaz vzdržljivo kmečko dekle, si upam vzhajati tudi s tem. Itak, ko jaz pomijem posodo, jo grison pobriše. Seveda, za računalnik. Le kam drugam ;) ?
V resnici smo pa, tako, malo, odštekana družina, ki se požvižga na to, kaj ima sosed. Mi živimo svoje življenje. In če me sedaj zebe v noge, ne pomeni, da ne morem pisati ta post. Prav s tem, ko ga pišem, pozabljam na to. In ne boste verjeli. Deluje. Ljudje smo se preveč pomehkužili. Sploh ne znamo uživati v tem, da nam je lahko mraz. Pa saj je mraz tudi prav lahko prijetno stanje. Če ga ne bi bilo, niti smučarskih in ostalih “mrazovskih” radosti ne bi bilo. Pomislite. Le zakaj se ljudje obremenjujemo? Malo ti je mraz, pa je takoj “halo”. Zakaj le? Prav fino je vedeti, kako je, če je malo mraza okoli tebe.
Oh, zdaj sem zabluzila. Pa ne zaradi mraza. Saj ga sploh ne čutim. No, saj ne rečem, da mi je toplo. A tudi mraz me ne zdeluje. Sploh, ker tako hitro tolčem po tipkovnici. In ugotavljam, da je mraz le v naših glavah. Tako kot bolečina.
Če stvar sprejmeš, se z njo ne boriš, jo vedno premagaš. Pa se vi s tem strinjajte ali ne.
Tako. Tako je to. In prav fino je. (Vse to sem že dala skozi, in tudi v malo hujši obliki, kar verjemite. Nisem priplavala v vatki. Ne, res nisem. A se prav zaradi tega znam boriti s tem.)
