vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

z namenom.

Meni je krepnil računalnik, drugim je vzelo osebe,  hiše,  avtomobile, in druge  stvari ki so pripomogle k  boljšemu preživetju. Res žalostno. In kruto.  In zelo sočustvujem s temi ljudmi.  Niti predstavljati si nočem, kaj bi to pomenilo zame.  Sedaj.  V tem trenutku.  

A sem to doživela na  lastni koži že, ko sem imela trinajst let.  Ko smo z mamo in bratom ostali sami,  brez vsega. Tako rekoč,  goli in bosi.  In nismo vedeli niti kam, niti kako.  In se ni nihče spomnil na nas.  Da bi nam kdo  kako pomagal, nam kaj svetoval. Tavali smo v temi.  Skoraj leto in pol. Čeprav smo imeli streho nad glavo, a je bila ta streha takoooooo težka, da bi bili raje pod šotori, če bi jih imeli. 

Izgubili smo vse, kar smo do tedaj imeli.  A kar je bilo najhuje,  je bilo to, da smo izgubili  tudi svoj lastni ponos, svojo identiteto.   A smo kljub temu preživeli. Začeli smo zopet iz nule, ki je bila še manj kot nula.  A imeli smo zdravje. Vsaj takrat.  Imeli smo sebe.  Kar je najbolj štelo.  In na tem smo gradili.

In nekako uspeli.  S trudom, garanjem, odrekanjem.  A nikoli več ni bilo tako, kot bi lahko bilo. Rane so bile prehude, da bi se zacelile. 

In vem, da so  rane ljudi v sedanji katastrofi tudi tako hude, da bodo pustile posledice.  Ki si jih bodo celili po svoji moči.  A ne bodo nikoli zares odpravljene. In bodo na teh ljudeh pustile pečat. Kot so ga name.

Vedeti pa je treba, da si sami krojimo svojo usodo že preden se rodimo. In sami vemo,  kje se bomo nastanili, kakšne izkušnje bomo dali skozi. Zato je vsak “če” odveč.

Sprejeti moramo vse to, kar nam je dano in se s tem sprijazniti. Dano  nam je točno to, kar se nam dogaja, oziroma, kar smo si želeli preizkusiti. Čeprav se tega ne zavedamo.

In če znamo sprejeti vse to, lahko vse prenesemo. Z drugačnimi očutki, z drugačnim razumevanjem.  In lahko kljub temu veselo živimo dalje. Ker je to usoda, oziroma naša želja preden smo se utelesili.

Ko sem to spoznala,  sem začela živeti drugače. Drugače sprejemam svet,  življenje,  in vse kar se  zraven dogaja.

Je pa vseeno težko,  ko izgubiš, kar ti je v življenju drago. Če se tega zavedaš ali ne.

Ko sem zadnjič nekje napisala ta datum, (a ja na CSD), sem se spomnila, da je to moja 28-ta obletnica vožnje, oziroma, kar sem naredila izpit za “B” kategorijo - avtomobil. In je gospa za pultom rekla: “Vi pa imate dober spomin za datume, verjetno vam je to ogromo pomenilo?”

“Seveda mi je, ker tako rada vozim.”

Tega datuma ne bom nikoli pozabila. Saj sem se zaradi izpita, za avto, odpovedala maturantskemu izletu na Ohridsko jezero. Ohridsko jezero lahko počaka, izpit pa ne more čakati.

No, lahko rečem, da sem teh 28 let srečno prevozila in da imam v teh letih več kot milijon kilometrov za sabo.

Ohridskega jezera v živo še nisem videla, pa mi tudi ne manjka.  Kar se pa žuranja tiče, ki so ga imeli takrat moji sošolci, sem ga jaz še kako nadoknadila.

Se pa spomim, ko mi je kdo rekel koliko let že ima vozniško,  sem mu  bila kar malo fouš, da že toliko dolgo vozi, jaz sem pa šele začetnica. Takrat. 

A sedaj, po vseh mojih kolometrih i letih, sem ponosna nase.

obiskov,  pa bom na čisti 100.000-ci   obiskov.

Lepa številka, a ne?

Hvala, ker me berete in ste z mano.  Sicer pa bo moja okrogla prva obletnica tam nekje sredi novembra. A do takrat bo stotisočica presežena, verjamem.  

z veliko začetnico, 

VSEM, ki ste nekaj že prispevali, hvala tistim, ki bi, pa ne morete, in hvala tistim, ki še boste prispevali za moj računalnik.

Ker sem od vedno verjela, in verjamem, da je še dobrih ljudi na svetu, sem se sedaj o tem prepričala tudi preko bloga.

Vsem, ki ste, ki bi, ki boste prispevali, se vam še enkrat lepo zahvaljujem.

A lepo prosim, da napišete svoje podatke, da vam bom lahko vrnila. Vam. Osebno.

In da bo ta računalnik moj, zares moj.

In ne pozabite, piknik, pa čeprav po “kamperjevi”, če se ne motim,  zamisli, bo.  Samo, da se vreme stabilizira.

spet doma  in z vami.   ,  pozdravljeni vsi,

a naj povem, da sem v tem času rešila enih 14 su do ku - jev  in si zrihtala nov računalnik, ki seveda še ni moj, a bo.  Med tem pa rihtala še dokumentacijo za prodajo moje posesti.

Če je kdo interesent, da bi kupil stvabno ali zemljiško posest, naj se javi. Cena je več kot ugodna.