vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

so zares zanimive. Vsaj zame.

Večkrat sanjam enake sanje.  Najbolj pogoste so  v vezi mojega bivšega podnajemiškega stanovanja. Vedno imam ključ od tega stanovanja, čeprav vem, da so se stanovalci zamenjali. In vedno, ko pridem do tega stanovanja, vidim enak razpored. Čeprav v sanjah veliko večjega kot je stanovaje bilo. In vedno so notri stanovalci, ki gredo stran, ker sem pač jaz “kao” lastnik in je stanovanje moje.

Druge sanje, ki se mi tudi ponavljajo, pa so vezane na moj otroški dom. Kamnito, veliko hišo, kjer sem živela s starši in bratom. A smo se od tam preselili že pred 36timi leti. No, to hišo tudi vedno sanjam kot prenovljeno. In vedno sem jaz tista, ki ima glavno besedo pri tem, saj sem jo jaz dala prenoviti, čeprav nas je v resničnem svetu kar nekaj dedičev.

Tretje sanje, ki se mi ponavljajo, pa so sanje o mojem pokojnem bratu.  Vedno sanjam o njem kot živečim, čeprav se oba zavedava, da je bolezen nepremagljiva in vedno mi sporoča, da se ima dobro, ne glede na vse in, ne glede na to, kje je.

A morda so še najbolj zanimive te sanje: ko sanjam o pokojnem očetu, ne glede na to kdaj ga sanjam, od njegove smrti je miilo že 33 let, ga sanjam v takih letih, kot bi jih imel, če bi živel. kar pomeni: ko sem ga sanjala pred 25 leti, je bil 25 let mlajši, ko sem ga sanjala pred desetimi leti, je bil 10 let mlajši ko ga sanjam sedaj, je te staosti, kot bi bil, če bi živel.

O sanjah bi vam lahko še naštevala…., a o tem še kdaj drugič.

Imejte lepe sanje.

kot vidite, sem si zares vzela nekaj dni dopusta. In skrbim samo za svojo rit. Vaša me ni brigala. Pa ne zato, ker me ne bi, pač pa zato, ker sem si vzela čas le za svojo. Ob tem pa reševala sudoku-je, ki mi jih je prinesel grison.

Čisto me je zasvojilo. Eno tako križanko rešujem že tretji dan, a ker sem vztrajna, jo bom rešila. Če ne tretji, pa četrti. Morda zaradi tega, ker preveč matram možgančke in jo hočem na vsak način rešiti. Namesto, da bi pisala vam komentarčke in potem spet zagrizla vanjo.

Saj imam slabo vest, a upam, da me razumete? Moja slabokrvnost vpliva tudi na ostale stvari. Razen na to, da lahko delam marmelado iz fig, da zalivam moje zelenjavice, in da skuham mojima “lakotnikoma” kosila in pripravim marendice, pa še kaj za večerjice.

A nisem pozabila na vas. Nekega bližnjega dne si vzamem čas samo zato, da vas preberem in vas pokomentiram. Ker vas že pogrešam in sem v zaostanku. In ne vem “qua dugaja”.

Zato, prosim, brez zamere.

Saj vas vse štimam. (A najprej moram poštimati sebe )

tak zakon!!

Pred enim letom me je ustavil en policajski butelj, ker drugega izraza si ne zasluži.  Ustavil me je, ker sem bila neprivezana. Povedala sem mu, da se mi mudi v bolnico po mamo in sem na to res pozabila.  A ni bil toliko človeški, da bi to razumel in me samo opozoril in bi se jaz privezala.  In mi je napisal plačilni nalog.  A na plačilnem nalogu je pisalo, da se mora napisati dan, mesec in leto, z besedami. Kar tega, ta ‘polapismeni’ policaj ni storil.   In sem mu to tudi omenila. Zakaj sem mu to omenila? Ker se mi je zdelo za malo, da človek človeka ne razume v stiski.  In ni bil toliko fer, da bi to razumel in me samo opozoril. Seveda, moja krivda. A on vseeno kreten.

28 let že vozim. Od tega vsaj 25 let, brez da bi se vezala. Zaradi tega nisem imela nobene nesreče, še manj da bi jo povzročila. A policajski butelj, ki je bil dosti mlajši od mojih vozniških izkušenj, je mislil, da je osvojil vso znanje tega sveta in me kaznoval.

Saj mu ne zamerim. Lahko pa iz tega sklepam, da ga je psihologija iz šole pustila čisto na  psu. In da je policaj le zaradi tega, ker hoče uveljaviti svojo idenditeto s službo in ne s svojo osebnostjo. Kar je pravzaprav žalostno. In žalostno je, da jim to dovolijo v šoli.

Ker konec koncev, regresija od represije doseže čisto nasproten učinek.  (Saj ne vem, ali sem se prav izrazila, ker je moja šola že davno za mano in se s temi izrazi sploh ne ukvarjam več.)

Kar to množično počnejo, namesto, da bi bili pozitivo usmerjeni in ne bi o nesrečah sploh govorili. Ker prav morjenje s temi negativnimi izrazi, kot je: velika hitrost vas pelje v smrt, in podobne bedarije……, počnejo prav to. Da ljudi silijo v nesreče. Ker so ljudje na cesti pod pritiskom. Zaradi vseh možnih in nemožnih omejitev.

A če bi se ljudje svobodno vozili, bi zaupali vase in ne znakom, in tudi ne omejitvam, bi se na cestah drugače obnašali. In sem prepričana, da bi bilo zaradi tega mnaj nesreč. In tudi kazni ne.

Glede moje privezanosti s pasom. Če bi se mi zgodila nesreča, bi bila za to odgovorna sama ali pa kdo drugi.  In kaj bi pas pripomogel k temu? Čisto nič. Lahko bi samo ublažil ali celo povečal poškodbe. Pas, iu tega sledeč, ne more biti krivec. Krivec je nepozorost voznika ali v redkih slučajih, odpoved vozila.

čudovito dekle.  Lepotica, (ki bi lahko uspela kot miss, a ji ni bilo do tega). Pravzaprav mamica in gospa, po potrebi tudi kmetica, saj ji ni nobeno delo odveč.  In (bodoča) slikarka. Ki je imela učitelja v Varšavi. In zna slikati. Ker jo to veseli. Ker je spoznala, da je  to njen hobi.  Ker tako čuti in ima v sebi. Poleg dela, ki ga ima: biti gospa in biti zelo dobra mati. Saj ima dva zelo lepo vzgojena otroka. Sina in hčer.  Krasna otroka.  Tako kot je ona sama. (In prepričana sem, da se je tega naučila od svojega očeta. Krasnega, zlatega človeka, ki ve katera glavica paše na točno določen žebelj. In je tudi sam umetnik. Čeprav neznan, a dela čudovite stvari. )

A mi je danes, s svojim obiskom -po dolgem času,  dvignila pritisk na 200.  In samo zaradi nekega nedolžnega vprašanja ki sem ji ga zastavila čisto retorično.  In je “popizdila”.  Potem sem bila tiho. In je to opazila in kometirala s tem: “Zdaj se pa držiš….” In sem ji odvrnila, da je bolje tako.  In je potem šla. Po opravkih.

A  prišla je nazaj. (Kar sem pričakovala in bila tega tudi vesela.)  Prišla je do mene in mi rekla: “Pridi, gremo na pico.” In sem sprejela povabilo, saj nisem zamerljive sorte. Ko me “drži”, me “drži” pet minut, pa me mine.

Še preden smo pico sploh dobili, mi je rekla, da ne bi mogla odditi od mene, preden se ne bi o tem pogovorili in če se mi ne bi opravičila. (A tudi sama bi imela zelo grenak priokus, če bi kar odšla. Saj jo imam zelo rada. In tudi sama sem se ji opravičila. Čeprav nisem bila kriva. A bil je trenutek, ki sva ga morali doživeti. )

Kaj naj rečem?  Čudoviti ljudje si znamo povedati svoje, se ravnamo po trenutnem počutju, a je to najbolje, kar se lahko zgodi. Dosti bolje kot zadrževati v sebi jezo ali zamero.

Kaj o tem menite vi?

hišo. Najboljšemu ponudniku. (Želimo se preseliti na njivo ), ker smo večinoma dne tam. “Zakopani” v delo.

Hiša je kamita, ima nekaj svojega dvorišča in vrt, ter s terase krasen pogled na morje in na vse okoliške kraje. Hiša je enonadstropna z mansardnim delom in omenjeno teraso. Spodaj je soba (za računalnike, vsaj mi jo imamo v ta namen), pa kuhinja z jedilnico in kaminom, ter krušno pečjo, in preko dveh stopnic, kopalnica s tuš kabino. Potem sledijo notranje stopnice, lesene, v zgornje nadstropje, kjer imamo dve spalnici, eno s kopalnico in drugo brez. V mansardo (atelje) in na teraso vodijo tudi lesene stopnice, kjer je res imeniten pogled. Na morje in hribe.

Resni ponudniki lahko pridete tudi na ogled. Cena je solidna. Prostornina hiše je 180 kvadratnih metrov, vsaka etaža ima 60 metrov. Brez dvorišča in vrta. Za pucat več kot preveč, drugače pa zelo razgibana in simpatična.

Primerna tako za resne stanovalce, kot za vikendaše. Parkirni prostori so le nekaj metrov stran. In sosedove mačke ne hodijo več na naše dvorišče, razen če jih želite hraniti.

V bistvu je zelo miren predel sredi vasi, kjer je še ambulanta, frizerka, pošta, zobna ambulanta, trgovina, kafič, cerkev….In avtobus vozi preko vasi, če ne premorete svojega prevoza. S sosedi nimamo težav, ker smo skregani, oziroma oni z nami. A le zato, ker so pač nedružabni. In imajo za sabo svojo zgodovino, kar ni ovira za nove prebivalce. No, ja, nismo mi skregani z njimi, pač pa oni (samo eni) ne govorijo z nami, za razliko od drugih.

In to je to.

P.S.

Če vas ne moti lajanje sosedinega psa, ki tu in tam laja brez veze, pa itak ga bo kmalu pobralo, ker je star, vas nima kaj skrbeti. Lokacija je čudovita.

je privilegij delovnih.

(Vlatka K.)

Zakaj? Ker se le delovni ljudje zavedamo, da smo tudi leni. Lenuhi  se tega  ne zavedajo, ker ne poznajo dela.  

smo bili na obisku pri Robiju P. Prvemu bratrancu od moje prve sestrične. Pa še sodelavec od mojega najdražjega (grisona) je. Takorekoč: dvojno “sorodstvo”, če odštejem, da poznam njegovo ljubko ženo že od malih nog.

In so nas (grisona, gala in mene, pa Jasno in Mirota, (ki je tudi njun sodelavec)), pogostili kot kralje. A ne gre se za to. Gre se za to, da so na tako lepem kraju na obali, da bi še angelčki tam živeli.

Namreč: z njihovega dvorišča se vidi celotna slovenska obala, razen sečoveljskih solin. Vam rečem, prava paša in sprostitev za oči. In sem jima rekla: “Se sploh ne čudim, da ste vedno tako nasmejani, ko pa živite v raju.” Kar je res.

Ne bom vam izdala lokacije, čeprav se tam zraven prodaja še ena parcela. Lahko pa jo zaupam le drmagumu, ki bi bil zagotovo dober sosed, čeprav ne dvomim, da bi bili tudi vi, a drmagnumu bi zagotovo prijal primorski zrak kot je sam nekoč ekje omenil   .

Nazadnje sem bila, verjeli ali ne, na dopustu pred štirimi leti. In to v bolnici. Ko so mi izvlekli kamenček iz žolčevoda (na Bledu) brez operacije in sem rigala kot deset oslov skupaj. In z lasersko operacijo pobrali nesnago iz žolča v Izolski bolnici. Kjer sem preživela deset dni. Ob juhi (beri: prekuhana voda) in prepečencu. Ja, no, tudi nekaj pašte z mletim mesom se je našlo, samo mletega mesa nisem našla v pašti. Sladice namenjene meni, (in tudi kakšni cimri) pa so izginile, še preden so prišle do naše sobe. (Sem zvedela zakaj. Ker si mora medicinsko osebje samo plačevati malico, pa na račun bolnikov, tu in tam, kaj zmaknejo, da prišparajo…)

A bilo je zelo zabavno. Sploh zaradi moje cimre Marte, ki je mama od moje, takorekoč sošolke, iz gimnazije. Koliko smo se v tisti sobi nasmejali! Toliko, da nam sploh ni bilo do tega, da gremo domov. In je bil to zame res dopust.

Ja, takrat sem se pa res spočila. Po enih osemnajstih letih, kar sem bila res na dopustu po Jadranu z barko. Sama z rucakom. In minimalnimi potrebščinami. Tako, skoraj, kot v bolnici.

No, saj ne jamram, ker si lahko dopust privoščim kadar si ga zaželim. Čeprav sem doma. In ni mi sile delati na silo. In to moja dva fanta (grison in gal) prav dobro vesta. čeprav imam vseskozi neke obveznosti. Kar pomeni, da dopust vseeno ni tisto, kar bi lahko bil, ko ti samo drugi strežejo.

Se ga pa da, dopust, dobro improvizirati. Zato sem še na blogu, čeprav sem obljubila, da en teden ne bom.

Alora, anega dneva se Dalo odloče, da bu šou jst čarešnja. In gre na Vanijevo čarešnjo.

Ku tako je čarešnja, prida Vani mimo. In Dalo mu rača: ” Vani, ma kaj sem van storo, da na spragovorista z mano?”

Vani pa: ” Ma Dalo, oproste me, ta nisen vido.”

P.S.

Potrebujete prevod?

(Ta anekdota je resnična.)

za človeka, ki krade?

Asociacija na čivkin post.

Da vidim, koliko nas je še poštenih