vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

Kdo me budi,

ko mi na rokah angel sreče bdi?

Kdo me budi,

ko se za zavesami luna prikrade

in mi daje moči?

Kdo me budi,

ko mi moj dragi gleda v oči?

Kdo me budi,

ko na steni gledam film srečnih dni?

Kdo me budi,

ko sanjam in sanjam?

(Vlatka K. , 31. 05. 2007 / 23.48)

samo zate

V blatnem prahu

se zlata igla skriva,

a nemogoče jo je najti,

če se zemlja ne odkriva.

Zato potrpi, bodi miren,

tudi zate najde se par rok,

ki se bodo žrtvovale

in izkopale blatni blok.

(Vlatka K., 31. 05. 2007 / 23.29)

samo zate ,

Si hiter kot strela,

jezika ne šparaš,

a nikoli ne užališ,

vse dni pridno garaš.

Večkrat te med nami ni,

ker te cvetni prah mori,

zato bodrimo te mi,

tvoji zvesti prijatelji.

Ostani tak kot si,

in vsi te bomo radi imeli.

(Vlatka K., 31. 05. 2007 / 23.19)

samo zate ,

commonsense, stari maček,

rad z besedami se igra.

Je gospod spoštljiv in igriv,

na jeziku mu ne manjka

nobena samcata dlaka.

Rad prijatelje ima,

pomidore na glavo postavi,

da se z njimi lahko baha.

Nas razveseljuje,

z nami prijateljuje,

in vedno kakšno pametno doda.

(Vlatka K. , 31. 05. 2007 / 23.00)

še ena samo zate, glede na to, da si prvo spregledal

Ni je lepše luči,

ki bi bolje svetila v temi,

kot tvoje mehke oči.

Ni je toplejše noči,

ki bi nežneje objela,

kot tvoje čutne dlani.

Ni je lepše zvezdice na svetu,

kot so tvoje besede,

ki dale bi misliti vsakemu poetu.

(Vlatka K. , 30. 05. 2007 / 22.49)

samo zate.

Rada prihajam na tvoj blog,

ker vse kar pišeš not’,

je kot bi sama doživela.

Radostno, veselo, razigrano,

večkrat tudi skrivnostno.

Zapeljivo odraslo,

nagajivo otroško,

a vse tako resnično in doživeto,

da me kar prevzame

in me mladostni sij objame.

(Vlatka K., 30. 05. 2007 / 22.40)

samo zate ,

Strašna je žeja, ki te muči,

a ne smeš izpiti niti kapljice,

saj te lahko zaduši.

Le kaj lahko storiš?

Odrečeš se ji,

in usta v nevidno

vodo namočiš.

Okus je skoraj enak,

čeprav na jeziku grenak,

a je žeja potešena.

(Vlatka K. , 28. 05. 07 / 22. 02)

Ko sem brala mojcasin post, sem zapisala sledeče:

“Življenje je nepredvidljivo. Vemo, da se nekega dne začne, a ne vemo kdaj se konča. Na žalost tistih, ki ostanejo. Sožalje vsem, ki ste jo imeli radi.”

Smrt tako nepredvidljivo poseka ljudi, ki so nas obkrožali. S katerimi smo se imeli radi, se z njimi družili, si pomagali, bili na njih navezani.

A žal je tako in ne gre drugače. Prej, ko se s tem sprijaznimo, boljše lahko živimo. Čeprav je v tistem času tako, kot da se ti svet sesuje in doživljaš stvari kot da si iz drugega planeta. Vse okoli tebe se ustavi. Vsaj jaz sem doživljala smrti mojih bližnjih tako.

Šele, ko te mine bolečina, se zaveš, da si del življenja, ki mora iti naprej, in da se nima smisla obremenjevati s tem. A ne zato, ker bi lahko to pozabil, tega enostavno ne moreš, pač pa zato, ker ne moreš nič spremeniti. Pa če se še tako trudiš.

Vse, kar lahko spremeniš, je to, da spremeniš sebe. Spremeniš gledanje na smrt, ki ti nekoga vzame. V bistvu je smrt odrešitev za človeško trpljenje. Življenje je le vmesna postaja dušnega življenja. In zato bi se morali toliko bolj veseliti življenja, dokler ga še imamo. In se veseliti njegove smrti. Ker je odrešen. In ne žalovati za nekom, ki je šel v svoj svet. V dušno življenje.

A smo le ljudje in tudi to je del trpljenja, ki nam ga omogoča življenje.

ta je samo zate ,

Dekle izjemnega talenta,

z besedami se igra,

vedno najde pravo

jo tja postavi, kjer mesto zanjo ima.

Vse je kot se šika,

Besed brez veze ne premika,

zato jo lahko berem, si urejam misli

in je zame prava slika.

( Vlatka K. , 27. 05. 07 /21.08)

samo zate

Dekle, ki se na vse spozna.

Lovi ribe,

metulje občuduje,

stene barva,

kilometre premaguje,

pri drevesih je doma.

Vse kar vidi, ceni,

rada klepeta.

Še najraje čivka,

ker jo tako vsak pozna.

( Vlatka K. - 27. 05. 07 /21.41)