vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

ura nas loči od jutrišnjega praznovanja.

Ki je nekaterim res eno samo praznovanje. Nekaterim počitek ali dopust, nekaterim delo, drugim pa že odveč. A odveč le zato, ker se mora dogajati po nekih nepisanih pravilih. (Čimveč ljudi na kupu in požrtija.)

Spomnim se, kako sem nekoč z mojim ex tipčkom (kakšnih 29 let nazaj), praznovala čisto po svoje. Naša “klapa” je žurala, a midva sva si želela biti sama. In sva bila. Pa nisva niti malo pogrešala tega prazničnega vzdušenja.

In dan je minil kot vsi drugi.

Je pa vseeno lepo, če si praznik deliš še s sebi enakimi. Če ne drugega, za obujanje spominov.

vse skupaj prazno, ko nekaj napišeš in ti tvoji blogerski “frendi” ne komentirajo. In pričakuješ odziv. A očitno je, da so vsi praznično razpoloženi in so “bogvekje”, razen mene, ki sem doma.

In potem nimam niti “filinga” za pisat, čeprav pišem zase, a pričakujem odmev na moje pisanje. Drugače se mi zdi, da je moje pisanje brez veze. In sem sama sebi, v tem pisanju, odveč. (In se strinjam z “london-om”, ki pravi, da si ljudje lažejo, ko zatrjujejo, da pišejo samo zase. Jaz pišem tudi zato in predvsem zato, da dobim odmeve na moje pisanje. Kot vsak, ki si to upa priznati.) Ker ne vem, o čem bi sploh pisala.

Morda o tem, da smo imeli te dni res ogromno dela, (zaradi štale doma), pa smo dobivali obiske, ki smo jih bili kljub vsemu, res izredno veseli. Z delom pa bomo nadaljevali, očitno, ko se prazniki končajo. Čeprav smo tudi danes delali in smo se odpovedali temu, da bi šli mi na, vabljeni, obisk. Da smo ene stvari, ki so bile nujne, res tudi dokončali.

A jutri je nov dan, nove obveznosti. In spet bomo drugje in bo moralo tisto, kar smo imeli splanirano, počakati. Saj lahko počaka. Ker so včasih odnosi bolj pomembni od dela, ki si ga človek splanira.

zna lepo čivkati. Preverjeno.

Danes, namreč, nas je počastila s svojim obiskom in obiskom svojega indijanca. Ker ga pač ona tako imenuje. Krasen par, vam rečem. In oba tako prijetna, da nam ni bilo dolgčas niti za hip. Bili smo ves popoldan skupaj in si priredili piknik. Na naši mali njivici. Potekalo je pa tako, kot da se poznamo od vedno. Povsem sproščeno in spontano.

Spoznali smo se pa tukaj. Na blogu. Pa naj še kdo reče, da svet ni čudovit?

P.S.

Commonsense, a nisi nič ljubosumen? (Smo te pa imeli v mislih.)

je že blizu polnoči.

Praznik se končuje, a “žurke” so v polnem zamahu. Vsaj za nekatere. Kar je prav.  Saj se dan ne konča ob polnoči, ampak, ko se konča “žurka”. Ne glede na praznik ali datum. Kar je tudi prav. (Na radiu so pravkar napovedali polnoč.)

Mislim, da je “žurka” vsepovsod v polnem zamahu. Razen pri tistih, ki ne “žuramo” in tistih, ki ne spimo. Še ne.  Kar je tudi prav.

Saj si samo krojimo  svoja življenja. Kar je najbolj prav.

sem bil v Šparu. In opazovala ljudi na blagajni. Večinoma je bila mladih. Najstnikov. S polnimi vozički dobrot za čez praznike. A največ je bilo na vozičkih naloženih alkoholih pijač. Piva in “štoka”, zraven pa “kokakola”. In bili so iz ljubljanskega in štajerskega konca. Prepoznam govorico. Ker jo poznam. Ki bodo “razturali” na obali. In primorci bodo spet morali pobirati smeti za njimi. Ker se ti najstniki sprostijo do “fula” in ponavadi pozabijo pospraviti za sabo.

In se potem ti mladci čudijo, zakaj jih primorci ne marajo?!

Kdo mara koga, ki mu smeti na njegovem dvorišču?

odvija, kot se mora odvijati.

Če ste le mirnih živcev. In niste nestrpni. Ker je za vsako stvar potreben čas. Ki je najboljši, če se znate z njim uskladiti. Ne glede na uro, ki vam cefra živce in vas kdaj pa kdaj spravlja v obup.

Če niste suženj časa, vam bo čas še kako naklonjen. Le uskladiti se morate z njim.

Kako se uskladite? Tako, da ga ne priganjate in da vam ni nikoli odveč.

A naučiti se morate potrpežljivosti. In iti v korak z njim.

je danes praznik?

odločeni smo bili, da gremo na njivo. In smo tudi šli. Pravzaprav sta šla moja dva fanta. In jaz za njima. Kakšne tri ure kasneje. Ker sem morala doma še kaj postoriti in dobila sem nenapovedane obiske. Ki so prišli najprej k meni domov, in smo potem šli skupaj na našo njivico. K mojima dvema fantoma.

Ko so obiski (mož in žena, krasna človeka iz goriškega konca) odšli, sem šla v trgovino. A ko sem se vrnila na našo njivico, sem videla, da sta tudi moja dva najdražja dobila obiske.

In ni bilo drugega, kot da naredimo piknik. Za vse nas. (Nas in naše krasne prijatelje, družino, iz Ljubljane.) Nekaj sem prinesla jaz, nekaj so prinesli naši obiski.

Imeli smo se krasno. Nenapovedano.

A jutri se nam obeta spet piknik. Ker bomo spet na njivi.

Uganete s kom? Ne, zato, vam bom poročala jutri.

nerodno je bilo, ko sem v šolo hodila v popoldanskem času. In sem imela avtobus šele ob deveti zvečer. Pouk sem pa končala ob šesti in nekaj, ali ob sedmi. Odvisno od urnika.

Poleti je še šlo, saj sem ubrala krajšnjico in šla peš. Sama. Samcata. In sem bila v eni uri doma. Ali še prej.

Hudič je bil pozimi. V temi res ni, da bi človek hodil po stezicah, ki še za zajca niso primerne. In ne vidiš, kam stopiš.

V tem primeru me je včasih prišel iskati po pouku oče. Z motorjem. “Trojko”. Tomosovo. Ali pa sem počakala v gostilni, ki je bila še odprta. Ali pa sem šla do svoje tete, ki je živela malo bližje. Tam počakala na avtobus, ki je šel šele ob deveti dvajset in bila ob deseti doma.

Ko so že vsi spali. Utrujeni od dela na kmetiji.

dolga leta sem vstajala ob šesti. Tudi, ko smo se prvič preselili. (Pa drugič. Pa tretjič sama.)

A zanimivo je bilo to, da sem imela ob drugi selitvi le deset minut do avtobusne postaje, je pa avtobus prišel za šesto in pol. Pred sedmo sem bila že pred šolo. Edina z mojim bratom. In sva čakala na druge šolarje in hišnico (pokojno Pino), ki nama je odprla šolo, da sva šla notri in odložila svoje stvari.  (Ali se pozimi ogrela, ker je bil zunaj mraz.) Obiskovala sem še naprej isto osnovno šolo. (Tudi, ko smo se selili drugič.)

In bilo je zabavno. Biti prvi pred šolo. In čakati vse druge. In si jih ogledovati. Kako eni živahno, drugi zaspano, tretji brez volje, četri veselo, “kapljajo pred šolo.

In za njimi učitelji, ki niso bili nič drugačni.

A ko je pozvonilo, smo bili vsi na svojih mestih. Tako učenci kot učitelji.

hodila v osnovno šolo, sem morala, tako kot tudi drugi otroci iz vasi, vstajati ob šesti uri. Da sem bila ob sedmi na avtobusu in ob osmi v razredu.

Vsako jutro naju je z bratom zbudila mama. Nama pripravila slastno belo kavo z domačim, v kavo nadrobljenim kruhom. (Še sedaj se spomnem tega ukusa.) Pojedla sva v miru, se pripravila in odšla peš, z drugimi otroki iz vasi, do avtobusne postaje v drugi vasi. Za kar smo potrebovali pol ure hoje.

Vmes smo se šalili, srečali več zajčkov, fazanov, ježkov, in tudi srnice so nam prekrižale pot.

Potem je avtobus vozil še kakšnih dvajset minut med vsemi postajami in nabiral potnike. V glavnem šolarje. Tako, da smo bili pred šolo že pred pol osmo in čakali, da pripelje avtobus šolarje še iz drugih vasi, ki so bile na drugi liniji od naše.

Ob osmi smo bili vsi v svojih razredih. Brez zamud.