na “Kratki/dolgi stavki”
Eni obožujejo kratke stavke, ker jim misli ne segajo daleč, drugi obožujejo dolge stvake, ker si lahko lahko zapomnijo, a vsekakor je boljše s kratkimi stavki, ker si tako več ljudi zapomne, kar pišeš in kar je hotel avtor s tem povedati o svojih stavkih, oziroma o svojih mislih, doživljajih, življenju in vse kar je še takega zraven, da ne govorimo o zgodbah, ki jih avtor želi napisati, če mu je tako ljubše, ker očitno mu je, saj vsi tako bolje razumejo, ker so tega morda bolje navajeni, kot na dolge stvake, ki se vlečejo v nedogled in ji ni nikoli konca in vedno znova in znova morajo razmišljatio o tem, kaj kdo piše, da bi jih res razumeli, ker si tako avtor želi, da bi bil razumljen in bran, saj ve, da če bo lepo pisal, ga bodo ljudje brali, drugače pa ga ne bodo sploh pogledali, ker jim je dolgo odveč, saj je dolgavo res dolgo in še prevečkrat dolgo, tako, da ljudje kar zaprejo, kar imajo brati, ker se jim dolgo ne da brati, ker zato nimajo časa ali jim je enostavno odveč, saj so prezaposleni s svojim delom, družino, otroci, sorodniki, sosedi in vse to jim polne glave, da kar ne zmorejo pisati dolgih stavkov, tako, da res raje berejo kratke, pa če so pametni ali neumni, so po Cankarju ali so po: ne vem komu, ker je to le lepši način, da kaj sploh preberejo, kot bi se spuščali v dolge stavke in ne vem koliko razmišljali o dolgosti stavka, ki se nikakor ne konča in ne konča in vedno misliš, da si še vedno pri začetku, čeprav si prebral že pol besedila, ki ti je bil všeč ali pa tudi ne, a nikakor se ne želiš ustaviti, ker ti je vseeno zanimiva vsebina, ki kaže na to, da je vse skupaj vredno brati, čeprav si obual že po prvih desetih besedah, a veš, da če boš to opustil, ne boš prišel na konec tistega kar si želiš in če tega ne narediš ne boš zadovoljen, kerti je branje všeč in ti pomeni, veliko več kot si si voljan priznati, saj je branje tvoj hobi, ki ga nikakor ne želiš zapustiti, ker ti prinaša neskončno veselje v tvoje življenje, ki je itak en pravi obup v tem kaosu misli, besed in pisanja, ki ga bereš ali poslušaš vsak dan, saj si le človek, ki živi v sociali in ne želiš biti asocialen, ker bi te sicer drugi gledali postrani, da se izmikaš in nisi del te družbe, ki te vseeno podpira in ti želi vse najboljše, saj si jo tudi sam izbral, ker ti je všeč v njej živeti, ker se tu dobro počutiš in ti je v njej lepo in veš, da je življenje le tam, kjer se ti doma, bodisi, da si v Sloveniji ali kjerkoli na tem našem svetu in ker veš, da ti je odmerjen košček sveta, ki pripada le tebi, saj si se zato rodil, da živišživljenje, ki si ga v resnici želiš in ti ustreza, ne glede na dolgost stavkov, ki jih bereš ali pa tudi ne, ker veš, da tvoje življenje ni odvisno le od tega, ampak od vseh drugih dejavnikov, ki so pomembni ali morda tudi nepomembni, odvisno kako gledaš na to, in greš vseeno naprej, ne glede na kritike ali potrditve, ker veš, da si človek vreden bivanja, prav tako kot vsi drugi, ki so na tej Zemlji, brez da bi se tega zavedali, ali pa tudi, če se, saj je vseeno, saj smo vsi tukaj enakovredni, ker bi sicer bil kaos še večji kot je, čeprav se da tudi to omiliti, če želimo iti v isto smer, a vsi si radi želimo življenja, kar je cilj na tem svetu, in ga čimlepše preživeti, ker na koncu pride smrt in mi se lahko le vprašamo, zakaj smo sploh živeli, če si nismo znali prisluhniti in ga - življenja - nismo znali živeti, saj je ja življenje smisel tega za kar smo na tem svetu, čeprav bi nam nekateri radi vsilili drugačna mnenja, čeprav se s tem ne strinjamo in živimo svoja življenja naprej, čeprav so mogoče drugače zasnovana, kot smo si jih zamislili, ali so si jih zamislili drugi, ker “ipak” živimo v svoji koži in ne koži drugih, kot bi si nekateri želeli, čeprav vedo, da ni to v logiko z nami samimi, in se mi znamo temu opreti, ker immo svoje misli, svoja videnja, svoje življenje, svoje ideje, ki nas vlečejo naprej in ki so naš zaveznik za naše življenje, ki ga živimo v svoji koži le sami, saj smo si tega zadali že preden smo se utelesili, čeprav se to neumno sliši, je pa vendarle tako, ker smo si tega sami želeli in si tega želimo, zato je stavek ali dolg ali kratek, odvisen od nas, ki ga pišemo, tako kot je od nas odvisno življenje, ki ga živimo, saj ga živimo mi in ne kdo drugi, ki si domišlja, da je lahko naš gospodar ali karsigabodi že treba, čeprav takih ne potrebujemo, saj si sami krojimo življenje, ker smo se zato sami odločili in nihče drugi namesto nas, in nam to daje poleta, svežine, nove misli in ideje, da lahko sploh preživimo, kar smo si zadali, ker nam je to bilo všeč že preden smo se utelesili in potem na to pozabili, ker smo ljudje pozabljiva bitja in morda je tudi tako prav, saj le tako pozabimo na slabe trenutkeživljenja, lepih se pa vedno spomnimo, saj so naši možgančki tako usmerjeni, da delajo za naše dobro in ne za slabo, kot si eni predstavljajo in tako tudi živijo v življenju, potem se pa čudijo, zakaj jim v življenju ne gre najbolje, čeprav si tega zaslužijo.
Ne morem več.
