vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

pa vi?

In prav fino se imamo. Papcamo (nekaj malega več kot ponavadi, pa mal’ ga pljuckamo (več kot ponavadi - zaradi ure same), pa čvekamo. In tu in tam švignem jaz malo pokukat, kaj “dugaja”. Moja frendica ni prišla, ker mora delati, in sta prišla le njen mož in njun otrok. Otroka sta med živžavom zunaj. Okoli je slišati pokanje petard, ni pa tako hudo, da bi bilo moteče.

Miza je polna dobrot, a nič več kot je potrebno. Pijače je toliko, da nismo žejni. Še vsi smo prisebni, že mal’ zehajoči, ker čakamo tisto prelomno 12-to uro. V drugih primerih, ko je podobna situacija (polna miza in čvekanje), je drugače, a zdaj tisto čakanje…Saj jo včasih tudi dočakamo “stoječki” tisto 12-to uro, ampak je drugačno vzdušje.

Ko ne čakaš nič, se odvija popolnoma drugače, kot če nekaj čakaš ali pričakuješ.

Poslovimo se dostojno. Ker nam le dostojnost omogoča boljše in lepše.

(Vlatka K.)

za zadnji dan v letu. In naj se podaljša v naslednjih 365 dni.

Ne menjajmo samo oblek, spremenimo se sami.

(Vlatka K.)

Izkoristimo dan, nikoli ga ne bomo mlajši.

(Vlatka K.)

Ne maram feministk. Zaradi njih, izgubljamo ženske svoj čar.

(Vlatka K.)

Sem bila, pa me ni bilo. Sem, pa me ni. Bom, pa me ne bo.

(Vlatka. K.)

Ni lepšega kot je srečen nasmeh človeka. (Vlatka K.)

Ni lepšega od srečnega moža.

(Vlatka K.) 

Na tvoj transakcijski račun št. 2007 sem položil-a 365 dni sreče, zdravja in veselja.

Pa uživaj, ko ga boš praznil-a.

SREČNOOOOOOOOOO