vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti.

novi član družine. 

Ima en mesec in je tigrasto sivo črne barve.

Nadvse živahen muc, ki skoraj ni jokal, ko se je poslovil od svoje petčlanske mačje družine. Ima enega bratca in dve sestrici. Ter mamo, seveda.

Čeprav je še sesal materino mleko, občasno tudi kaj malega pojedel kruha z mlekom, je danes zmazal celo sardelo, a brez glave.

V Galovi sobi je dobil svojo hišico, kjer je manjši prostor z vecejem, če ga bo kam tiščalo, in delček kuhinje, če ga bo ponoči zgrabila lakota. Ima pa veliko sobano.

Runa ga je zelo vesela, saj si ga je po desetih minutah, ko se ga je še bala, čisto prisvojila in se je že veselo igrala z njim.

Naš novi mali član je tudi dober sopotnik v avtomobilu. Z prevozom je bil zelo zadovoljen. In z Runo sta si delila zadnji sedež v avtu. Brez problemov.

Piknik pri naših prijateljih v Izoli je tudi dobro prestal. Brez jokanja ali kakšnega domotožja. Z nami mu ni bilo dolgčas. Kar je dober znak za novega člana, a ne?

Zdaj pa že veselo dremucka. Dovolj je bilo potepanja za prvi dan odhoda od doma.

P.S.

Ko bo zrasel, bo pregnal vse sosedove mačke iz našega dvorišča. V to sem prepričana. In Grisonu se ne bo treba več sekirati za sosedove mačke.  Piki je že kmalu pokazal, da ima Grisona rad.  

je najslajši in danes sem ga naredila

Naredila sem ta korak, ki ga ni nihče naredil pred mano že 120, ali več, let.

In ko pomislim, da sem s tem rešila, ne vem koliko, nebogljenih duš, ki bodo sedaj počivale v miru, oz. bodo mirne, kjerkoli že so, sem nase izredno ponosna.
Že res, da je trajalo vse leto, a se je izplačalo.
Naredila sem to, kar so vsi prelagali.

Če mi kdo od živečih ne bo hvaležen, mi bodo duše zagotovo. In zato sem toliko bolj vesela. Čeprav utrujena.

22.7. 2008 ob 22:21

dare,

enako bi se lahko spraševali ob plazovih, pa ob potresih, pa ob poplavah…In vedno bi se postavil: ČE?

Čeja ni. Je samo narava, ki se je na da ukrotiti.

Tudi mlad človek umre, pa ima vse življenje pred sabo.

Ostati živ ob vsem, kar se dogaja, je v določenih trenutkih najhujša, lahko pa odrešujoča misel.

Če si zdrav, si lahko še pomagaš. Če nisi, adijo zbogom.

Kaj pa če bi tem ljudem “odneslo” ljudi?

Sem prepričana, da bi vsak od teh dal hišo za to, da bi človek ostal.

Jaz bi za svojega brata dala življenje, kar se je skoraj zgodilo, kaj šele hišo ali kakrkoli materialnega že…..

Človek mora biti zadovoljen s tistim, kar ima. Pa čeprav golo življenje.

Kruto, a resnično….

da smo ljudje večno nehvaležni

in vedno postavljamo nemogoča vprašanja, namesto, da bi se soočali z trenutnim stanjem.

Zadnjič smo bili na fešti, “požrtiji”, pri mami od moje kolegice. (Nekaj dni kasneje je praznovala rojstni dan, a tisti dan je bila šagra v tem kraju, zato je naredila fešto posebej za nas na ta dan.)

Postregla nam je z dobrim domačim pršutom, ki sem se ga, po dolgem času, zares najedla, pa z dobro in okusno pečenimi kotleti in nabodali, pa z domačo solato, in domačim štrukljem. Seveda ni manjkalo pijače. In še drugih dobrot.

Zraven sta bila tudi njen vnuk in naš Gal, ki sta sošolca.  In sta (v nekem času) gledala televizijo, za razliko od nas, odraslih, ki smo sedeli pod prijetno senčico pergole, čeprav je bila že noč, klepetali in se basali z dobrotami.  

Ko sta se naveličala gledati televizijo, sta se odločila, da gresta na šagro. In sta šla. A malo za tem je, na cesti , počila petarda.

Slavljenka je takoj vedela, da ji je vnuk sunil petardo.  A se je zbala, da ju ne bi slišal kak policaj.

Pa razloži: “Doma imam nekaj petard, ki jih hranim, ko pride sosedov pes strašiti moje muce. Zadnjič, bilo je okoli dveh zjutraj, nisem mogla spati in zaslišim tega psa, ki se klati po mojem dvorišču in straši moje muce. Pa vržem petardo in pes, bev, bev, zbeži. Pa se odpre škura pri sosedu,  sosed  pokuka ven in reče: “Po - po - po - porko dio, kdo strelja ob teh urah?”

In mi v smeh. Jasno.  :D 

P.S:

Pa ji v smehu vseeno poočitam: “Vi ob dveh zjutraj mečete petarde in se ne bojite, zdaj se pa sekirate zaradi vnuka…..?”

Danes sem se spet peljala, po dolgem času, po Vojkovem nabrežju v Kopru.

V tem času so ga “delali” na novo. In moram reči, da sem navdušena.

Popovič je imenitno uredil Vojkovo nabrežje v Kopru. 

To mu moram priznati.

Po drugi strani, se mi pa zdi, da se mu je zmešalo. 

Tako kot se meša meni, ko moram voziti skozi vsa krožišča, ki so na razdalji cca 400 metrov in še manj.

Med”Mudinimi vrati” in med stadionom je dobrih sto metrov. Med stadionom in sodiščem je prav toliko. Med sodiščem in med Lidlom je enako.

Ob vsem tem se bojim, da bodo ljudje zgrešili cesto po kateri so nameravali, saj se jim bo pošteno vrtelo.   ;) 

 Ponoči sem imela spet zanimive sanje.

Letela sem nad nekim neznanim mestom, se ustavljala na strehah in med drevesi in opazovala mesto pod seboj. 

Mesto je bilo polno radovednih ljudi, oblečenih v svetla, modra in bela oblačila, pokritih s svetlimi rutami.

Vsi so nekam nervozno hiteli, se prerekali, ko so naenkrat obstali, in se zagledali v človeka, ki je pristal na neki ploščadi.

Bil je Jezus Kristus.

Opozoril jih je, da preveč hitijo, se ne brigajo za druge, se po nepotrebnem prerekajo in tako širijo sovraštvo.

Ljudje so ga nemih ust opazovali.

Pozval jih je, da vsi pokleknejo, se z glavami sklonijo do tal in se pokesajo. Kar so tudi storili.

Jaz sem to opazovala  z neke strehe na drugi strani te ploščadi.

Preden je odšel, je pogledal proti meni in mi rekel, da je del njegovega duha prešel vame, in da lahko jaz nadzorujem te ljudi, da ne bi več grešili.

V sebi sem začutila veliko moč.

Nato je izginil.

P.S.

Prvič sem ga sanjala, preden se je zgodila vojna v Sloveniji.  In sedanje sanje povezujem z današnjo nevihto, ki dela razdejanja po Sloveniji, tako kot jih je takratna vojna.

Sicer pa bo čas pokazal, kaj so sanje pomenile.

Oče gre zjutraj prvi v službo.

Za njim gre otrok v šolo. Mati ostane doma, ker ta dan nima službe.

Ko mati opravi vsa jutranja opravila, ki jih ima opraviti, se hoče napotiti v trgovino po kruh, mleko in še kakšno malenkost, saj ve, da v denarnici nima kaj dosti več denarja kot za le - to.

Še enkrat pogleda v denarnico, da se natančno prepriča koliko denarja zares ima in kaj še lahko kupi. Za vsak izdelek ve ceno in tako ve, kaj  lahko kupi.

Ko pogleda v denarnico, vidi, da ji je nekaj denarja zmanjkalo. Odloči se, da ne bo šla v trgovino.

Dopoldan gre mimo in na vrsti je kosilo, ki ga mati naredi za vse.

Najprej pride iz šole otrok. Kasneje še oče.

Mati pove, da imajo v hiši tatiča, ki krade denar iz denarnic. Samo ne ve, ali je to oče ali otrok.  Pa vpraša očeta ali ji je on vzel denar.

On to zanika. Otrok tudi zanika.

Mati pogleda po njunih obrazih in ve, da se otrok laže. Zato mu da še možnosti.

Po kakšnih desetih minutah zvijačnih vprašanj matere, otrok končno prizna, da je on vzel denar.

Sprašujem vas, kaj naj bi mati v takih primerih naredila?

Č  E  S  T  I  T  K  E

Čivka kokola moja, želim ti zdravja, sreče in veliko ljubezni. In prav vse, kar si od srca želiš.  :) 

In moji krščenki

Aischi

vse najboljše na tem svetu.  :)  Obema pa veliko košaro lupčkov. Seveda so  udeleženi tudi deležni vsega lepega.

Se je res morala zgoditi, da so za nas slišali po vsem svetu?

Po obisku Busha, ki je pripomogel k “promociji”  naše male deželice?

Verjetno ja. Usoda pač. Zadnja fizična pot. Zadnje misli na povabilu: “Zadnja pot po reki…” Vizija nekega človeka. Ki je povabil na zadnjo pot tiste, ki jim je bilo to namenjeno.

Po duhovni plati. Ki jo je lahko razumeti, a težko sprejeti. Sploh najbližjim.

Po fizični plati pa skoraj nerazumljivo. Da razumniki tvegajo tako pot.

A se je zgodilo. Kar se je imelo zgoditi. Kar ni nihče predvidel.

Prevelika svoboda v človeku lahko povzroči iti preko okvirjev zmogljivosti. A usoda izbira, ne kliče.  

Zato se dogaja. Se je in se bo. Kljub ostalim trpečim in v žalost ovitim.

Iskreno sožalje vsem. Sočustvujem z vami.

je dobro, da ima par (žena - mož, punca - fant) vsak svojo stvar doma. Razen skupnih bivalnih, spalnih in “sralnih” prostorov.
Pa še to je včasih dobro, da bi jih imela
Žena svoje hlače, mož svoje hlače. Žena svojo torbico, mož svojo torbico. Žena svoj avto, mož svoj avto. Žena svoj računalnik, mož svoj računalnik. Žena svoj fotoaparat, mož svoj fotoaparat. Žena svoje spodnjice, mož svoje spodnjice. Žena svojo kremo, mož svojo kremo. Žena svojo vodico po britju, mož svojo vodico po britju, žena svoj denar, mož svoj denar, itd…itd…
Tako bi znala ceniti vsak svoje in ne bi prihajalo do prepirov, čigavo je kaj.  A v večini primerov je to zaradi finančnih primanjkljaje nemogoče, in je treba stvari deliti. Kar povzroča trenja v odnosih in pomanjkanje samozavesti. Ali povečanje večvrednosti. Kar kazi odnos.
Seveda je pa treba imeti čut do skupnega vlaganja v stvari, ki so obema v korist. In tudi v izmenjavanje stvari, če se enemu ali drugemu kaj pokvari ali katera od stvari enemu ali drugemu zmanjka.
Zato se ni čuditi nikomur, ki si lahko to privošči. Pravzaprav je to hvale vredno, ker tako oba izkazujeta svojo samostojnost in ne odvisnost.  Razen v primerih, ko je to nemogoče, ali so to eden ali drugi ne želi.